Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa KraljaDuhovne drobtinice
Slomškove sestre
Šolske sestre imamo poseben privilegij: marsikdaj nas ljudje kličejo kar Slomškove sestre. Škof Slomšek je iz življenjskih okoliščin razbral Božjo zamisel o sestrah redovnicah, ki bi v Mariboru skrbele za zapuščeno mladino, posebej dekleta. Iz tega se je kasneje razvila Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja.
Pred leti je mariborski nadškof Franc Kramberger vrhovni predstojnici s. M. Nataliji Palac ob njenem obisku v Mariboru izročil relikvije Antona Martina Slomška. Ta pa jih je namenila zibelki kongregacije - materni hiši v Mariboru. Poseben medaljon z delčkom koščice s hrbtenice blaženega škofa je bil položen v daritveni oltar obnovljene samostanske cerkve. Ko se nahajamo v cerkvi materne hiše, je kot bi bili na Slomškovem grobu. Relikvije so lahko tudi koščki obleke oz. predmeti, ki jih je blaženi v svojem življenju uporabljal. Po skoraj 150 letih Slomškove smrti je ostanek telesa blaženega že redkost.
Sestre so se rade priporočale škofu Slomšku že v prvih časih po njegovi smrti (24. 9. 1862). Ko je še počival na starem mestnem pokopališču, sta vsak dan po dve sestri iz materne hiše poromali na njegov grob. Vedno znova obnavljajmo zavest, 
da smo članice te redovne ustanove "žive relikvije" škofa Slomška. S tem smo posebej poklicane, da živimo dragoceno poslanstvo posredovanja vere ter ljubezni do Boga, maternega jezika in naroda.
Naj nas današnja Slomškova nedelja k temu še bolj spodbuja tudi, ko se v naših molitvah priporočamo bl. škofu Slomšku za dar novih duhovnih poklicev in svetost poklicanih.
Umetnost krašenja sakralnih prostorov
Od 12. do 15. aprila se je v Repnjah odvijal seminar za novince in novinke, ki smo se ga udeležile tudi novinki s. Marija in s. Ema ter voditeljica s. Angela.
Prvo predavanje s. Nade Furlan OSU z naslovom Umetnost krašenja sakralnih prostorov, je bilo bolj praktične narave.
Vsebino drugih predavanj najdete v prispevku Upanje slovenskih provinc na seminarju v Repnjah.
Okrašen prostor da občutek prazničnosti. S cvetjem poudarimo prazničnost in lepoto kipa, umetnine, pomembnost dogajanja. Cvetje je govorica srca in izraz srčne kulture. Vodi nas k razmišljanju, zbranosti, molitvi.
Ikebana ni središče, ampak na nekaj kaže, zato moramo paziti, da z njo ne zakrivamo predmetov oz. dogajanja. Noben aranžma ne sme zakrivati dogajanja na oltarju. Roža naj nikoli ne bo na tabernaklju ali da bi ovirala vratca od tabernaklja.
Oltar je središče v cerkvi, zato mu moramo pri krašenju posvetiti največ pozornosti. Pri krašenju moramo upoštevati liturgični čas. Pomembno je vedeti tudi, da se pri krašenju nikoli ne smemo postavljati.
Praktična navodila:
Ustvarjanja s cvetjem nas uči narava sama. Če pogledamo v naravo vidimo, da so stvari skladne, vse ima svoje mesto, vlada neka harmonija. Tako je tudi pri krašenju pomembna harmonija vaze, prostora in cvetja. Vse to naj se ujema.
Vaze naj bodo enostavnih oblik, preproste in umirjenih barv.
Za ikebano lahko uporabimo kakršnokoli cvetje, vsako rastlino, vejo, korenino, listje ali karkoli, samo da jim damo pravo mesto. Lažje je narediti ikebano z malo cvetja.
Okus današnjega človeka je drugačen kot pred leti: danes so najbolj uporabljene ikebane in ne ozke vazice kot nekoč. Aranžmaji niso natrpani, ampak je trend, da naj bo cvetja malo, tako da vsak cvet pride do izraza.
Ikebana
Ikebana je umetnost razporejanja cvetja.
Poznamo štiri temeljne oblike ikeban: pokončna, nagnjena, ploščata (primerna za na mizo, ker ne zakriva pogleda drug drugemu) in viseča.
Postopek:
- Najprej pogledamo, kakšno cvetje imamo na voljo.
- Izberemo primerno vazo.
- Poiščemo pripomoček za zatikanje. To je lahko: goba, mah, kamenčki, ježek, mrežica (naredimo kroglo in damo v vazo), borove vejice (damo jih počez v vazo) …
- Pripravimo škarje, nož.
Pravila:
- Ikebana je sestavljena iz treh glavnih stebel. Višina najvišjega je enaka dvema premeroma vaze in njeni višini (to je maksimalna višina, lahko je nižji). Naslednji stebel meri ¾ prvega, tretji pa ¾ drugega. Ta glavna stebla so lahko tri cvetlice. Izhajajo naj iz središča. Postavimo pa jih lahko bolj pokonci ali pa ležeče.
- Ko imamo postavljena glavna stebla, naredimo središče.
- Okrog glavnih stebel pa damo še nekaj zelenja.
Pripomoček za zatikanje naj bo primerno zakrit.
Cvetno steblo naj se vidi, ker spada k cvetju. Zelenje naj bo zračno in ne nabasano.
Za viseče ikebane uporabljamo viseče rože (npr. bršljan, nekatere vrste srobota …).
Naj ne uporabljamo preveč različnih cvetov, največ tri vrste.