Pred nami sije obličje trpečega služabnika. Da, sije. Ker ljubeč pogled lahko zazna Jezusovo neizmerno ljubezen in lepoto kruti kroni in kapljam krvi navkljub. Morda nas, ki običajno bolj ali manj težko prepoznavamo Božjo voljo, nagovarja pogled, ki preprosto ve, da je to kar je prav in dobro, čeprav boli. "Ne, samo bolečine ne", vpije moja človeška narava. A to je šele začetek nas, ki upamo v večno življenje in se zavedamo, da je vse, kar je le pot: lepa, zahtevna, vznemirljiva, zapuščena ... Nekam nas pelje, pelje k Bogu.

Kako? Je Bog Oče na veliki petek sadist? Gerard Fourez v svoji knjigi Barva učlovečenja razmišlja o tej temi. Meni, da je Jezus umrl dejansko zato, ker je sprejel spopad. S konkretnimi razmerami se je soočal  z ljubeznijo in njegova smrt nas sooča z vprašanjem naše solidarnosti in o solidarnosti Boga. Res, kako bi se počutili, če bi se poslavljali od tega sveta med tujci in to celo razbojniki? Med drugačnimi. Jezus to sprejme in preseže našo vsakdanjost solidarnosti v mislih.

Trpeči Odrešenik, naj Tvoja ljubezen zasije tudi v mojem trpljenju in trpljenju mojih bratov in sester.

Verujem namreč, da trpljenje ni cilj in da si Ti, Kronani s krono, ki razpara čelo, Ta, ki nas varno pelje velikonočnemu jutru naproti.