Kako naj vem?
Ti si moje vse
Pridi, draga sestra,
postaniva eno ti in jaz – tvoje vse.
Želim te vzeti za roko,
peljati tja v nebo, kjer vse se je začelo.
Oče je v Besedi stkal tvoje prve korake,
angelske peruti.
V ljubezni stegnil svojo je roko,
da te varuje …, da te varuje …
In prav zahrepenel,
da daš mu svoje srce.
Kot berač ljubezni,
ker Ljubezen sama vse ima in hkrati nič.
Le ta te prebudi … le ta te prebudi …
In vsak se mora znova roditi,
še poprej v sebi umreti,
steči h Gospodu, Ga prisrčno objeti, reči:
»Ti si moje vse … Ti si moje vse …«
Pridi, draga moja,
podaj se na pot z Menoj k Nebeškemu Očetu.
Stopi hitro, nikar se ne boj.
Jaz sem s teboj.
Vedno … Vedno …
Mislil nate sem,
že ko te je Oče upodablja po sebi,
govoril ti s križa,
ko te še nihče poznal ni … poznal ni …
Ti najdražja moja,
ki si me iskala in si me našla.
V duši piše ti, moja si … moja si …
»Ti si moje vse … Ti si moje vse …«
Recitativno:
Duša, ali veš, da tvoje srce mi bo križ, na katerem bom kralj Ljubezni?
To srce z vsakim utripom pričalo bo, da je ustvarjeno za Božjo slavo.
Besedilo: Irena Zakrajšek
Glasba: Klara Jarc
Pesem je nastala ob večnih zaobljubah s. Urše Šebat.
Samo droben cvet ...
… lep, čudovit, svež!
Lahko bi se počutila – počaščeno, hvaležno, prijateljsko, zadovoljno (tako kot »normalni« ljudje) … ne, zame je bil šok.
V trenutku se zavem, da pomeni nekaj velikega, pomembnega, presenetljivega … pa ne vem, kaj je To.
Ko se peljem proti domu, občutim vedno večji nemir. Ostaja le Cvet – ta drobna žametna rožica, ki v sebi skriva tako veliko doživetje, da presega lepoto pogleda nase. Moram se je dotakniti – tako mi pod prsti zazveni melodija preteklega tridnevja. Samo še tam je zame resničnost. Kamor koli grem, kogar koli srečam, je le privid, ki bledi … Vsi pogovori so prazni, vse besede nepomembne … Sreča je le tam – samo z njimi … samo še z Njim.
Moj razum je zavit v meglo. Tisto svetlo meglo, ko je sonca preveč, da bi znala razumeti, kaj se dogaja.
»Klara, kje je tvoje srce?«!?!
Že dolgo ne več tukaj … Da, srce je vedelo pred razumom. Gorelo je, ko mi je On govoril po njih. Bila je Sreča, bila je Ljubezen. Tista večna Ljubezen, ki sem jo iskala vse življenje! A tako realna, da je okupirala misli razuma.
Zanimivo, kako se Gospod pomanjša, da smo Ga mi – preprosti grešniki – zmožni dojeti … in kako velik je v razdajanju Ljubezni, ki smo je deležni! Ob tem postanejo vsa moja pretekla vprašanja, dileme in načrti tako nepomembni. Prav vse zmorem v Njem, ki je moja moč!
Ko me pokliče Bog, mu nimam ničesar odreči! Imam samo en odgovor: »Tukaj sem, moje roke si izbral; dobro jih porabi, saj so Tvoje!«
Spodbuda
Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja
