… lep, čudovit, svež!

Lahko bi se počutila – počaščeno, hvaležno, prijateljsko, zadovoljno (tako kot »normalni« ljudje) … ne, zame je bil šok.

V trenutku se zavem, da pomeni nekaj velikega, pomembnega, presenetljivega … pa ne vem, kaj je To.

Ko se peljem proti domu, občutim vedno večji nemir. Ostaja le Cvet – ta drobna žametna rožica, ki v sebi skriva tako veliko doživetje, da presega lepoto pogleda nase. Moram se je dotakniti – tako mi pod prsti zazveni melodija preteklega tridnevja. Samo še tam je zame resničnost. Kamor koli grem, kogar koli srečam, je le privid, ki bledi … Vsi pogovori so prazni, vse besede nepomembne … Sreča je le tam – samo z njimi … samo še z Njim.

Moj razum je zavit v meglo. Tisto svetlo meglo, ko je sonca preveč, da bi znala razumeti, kaj se dogaja.

»Klara, kje je tvoje srce?«!?!

Že dolgo ne več tukaj … Da, srce je vedelo pred razumom. Gorelo je, ko mi je On govoril po njih. Bila je Sreča, bila je Ljubezen. Tista večna Ljubezen, ki sem jo iskala vse življenje! A tako realna, da je okupirala misli razuma.

Zanimivo, kako se Gospod pomanjša, da smo Ga mi – preprosti grešniki – zmožni dojeti … in kako velik je v razdajanju Ljubezni, ki smo je deležni! Ob tem postanejo vsa moja pretekla vprašanja, dileme in načrti tako nepomembni. Prav vse zmorem v Njem, ki je moja moč!

Ko me pokliče Bog, mu nimam ničesar odreči! Imam samo en odgovor: »Tukaj sem, moje roke si izbral; dobro jih porabi, saj so Tvoje!«