Sem redovnica, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja. Prihajam iz Bilj pri Novi Gorici, iz preproste kmečke družine, kjer nas je bilo šest otrok.

Če bi svojo mladost opisali v treh besedah, katere bi izbrali?
Polje, zaupanje in veselje. Življenje v naravi me je vedno bogatilo. Veliko mi je pomenila naša župnija, posebno zaupanje, ki ga je do nas pokazal g. župnik in nas pripravljal na življenje. Zaupal mi je predšolski verouk. Že takrat (1966) smo imeli mladinske skupine, navduševal  nas je za krščanske vrednote in dajal pogum za življenje po njih. Vse to pa smo utrjevali v molitveni skupini. Ljubiti Kristusa, graditi sebe in pomagati bližnjemu so bile naše smernice. To pa je bilo zame veliko veselje. Veselje, ki se nadaljuje …

Kako ste se odločili za sestre, za samostan?
Že od otroških let sem si želela v misijone. V naših časih se ni toliko govorilo o redovnih poklicih. Poznala sem sestre usmiljenke na Mirenskem Gradu, pa se nisem čutila poklicana za nego bolnikov. S pomočjo domačega župnika sem spoznala šolske sestre in vstopila k njim. Moji prvi koraki so bili v bogoslovju v Ljubljani.

Pa misijon? Kdaj ste v sebi čutili ta klic?
Prvič pri dvanajstih letih, ko sem brala misijonske revije na našem podstrešju. Že pri prvem srečanju s šolskimi sestrami sem izrazila željo, da bi rada šla v misijone. Vendar sem najprej nekaj let podoživljala afriško vročino ob pečenju »šmorna« v semeniški kuhinji v Ljubljani!

Koliko let ste že v Paragvaju in kakšni so bili začetki?
V Paragvaju sem od leta 1990, od tega 18 let na misijonu med indijanci plemena Nivacle. Kot vsak začetek, so bili tudi moji začetki polni pričakovanj, odkrivanja novih navad, privajanja na nove klimatske razmere, sprejemanje modrih nasvetov, kako se varovati pred raznimi mrčesi in kačami, učenje jezika … sploh vse na novo.

Kaj pa je danes vaš misijon?
Živim v vzgojni hiši blizu glavnega mesta, kjer sem predstojnica. Spremljam nekaj mladih Indijank, ki spoznavajo redovno življenje in želijo postati sestre. Poleg tega delujem v pastorali na podružnici sv. Marka, ki je ena izmed 54 podružnic župnije sv. Jožefa, v kateri živimo. Še vedno ohranjam trdno vez z misijonom in skrbim predvsem za botrstvo, ki je povezano s Slovenijo.

Katero je vaše največje življenjsko odkritje?
Živeti v veselju in preprostosti po zgledu sv. Frančiška. Zame je bilo veselje že to, da sem Frančiška odkrila pri šolskih sestrah, prej ga nisem poznala. Prav pisan mi je na kožo! Ta velika Božja ljubezen, nenavezanost, to sem spoznala pri indijancih. Živeti v preprostosti in veselju, biti zadovoljen z malim. Odkrivati Boga vsak trenutek …