Božični pozdrav

22. januar 2019 - 16:43 -- s. Polonca Majcenovič

Kar ne morem verjeti, da sta minila že dva meseca od našega odhoda. Vsak dan je tako poln, tudi takrat, ko ni nič posebnega. Verjetno zato, ker je vse novo …

Iz srca smo hvaležne Bogu za vse kar prejemamo. Otipljiva je Njegova navzočnost in Previdnost tako po dobrih ljudeh, ki nas obdajajo, kot tudi po dogodkih.

V zadnjem obdobju je bil zagotovo najpomembnejši dogodek to, da smo po enem mesecu zopet prišle vse skupaj, to pot v naš novi dom v Rwentobo. O, kako je bilo to lepo! Hiša čisto drugače diha, ko smo vse skupaj. Takoj naslednji dan pa je sledil še en dar - obiskal nas je p. Ivica in prvi daroval sv. mašo v naši kapelici.

Lepo se vživljamo v naše novo okolje. Ljudje so nas zelo veseli, čeprav se s preprostimi ljudmi, ki niso hodili v šolo in tako ne znajo angleško, me pa tudi še ne znamo njihovega plemenskega jezika runjankore, ne moremo kaj dosti pogovarjati. A so presrečni, ko jih vsaj pozdravimo po njihovo. Ostalo pa naredi jezik ljubezni ...

Posebej simpatični so otroci, ki se nagnetejo ob cesto ter vzklikajo “omužunga, omužunga”, kar pomeni “belkinja, belkinja” in z vso močjo mahajo. Ali pa pritečejo v objem in nas malo pospremijo. Zadnjič smo se prav nasmejale, ko smo srečale otroke na travniku. Vprašale smo jih, kaj delajo, pa so nam odgovorili, da igrajo nogomet. Malo začudeno smo jih vprašale, kje vendar imajo žogo, pa so z nasmehom na ustih odgovorili, da doma. Ja, njim res ni potrebno nič, da se lahko igrajo. Najrajši pa imajo kakšno staro, počeno gumo, ki jo s palico kotalijo pred sabo.

Vse uradne stvari tu v Ugandi pa se odvijajo res zelooo počasi. Avto smo kupile že pred več kot enim mesecem, pa še vedno čakamo na papirje, da ga bomo lahko prevzele in vozile. Dokler sva bili s s. Kato sami, sva se znašli tako, da sva šli k sv. maši kar z “boda-boda”, to je taksi motorjem. Za naju je bil idealen, ker je narejen za tri - šoferja in dva potnika. Si naju lahko predstavljate?! ;-) Dvajsetminutna vožnja naju je prav prijetno predramila. Sedaj ko nas je pet, pa pridejo po nas Hčere Božje Ljubezni, ki so resnično naše velike dobrotnice. Včasih pa nam avto posodi tudi Selezio, ki sicer vodi gradnjo naše hiše.

Pretekli teden sem bila deležna še enega daru - spremljala sem s. Kato na obisku v Kongu. Res se me je dotaknilo, kako velike stvari je Gospod delal in še dela po naših sestrah. No, sicer pa ste si podrobnosti verjetno že prebrale na naši spletni strani.

Včeraj smo gostile otroke iz sirotišnice. To je bilo za vse nas veliko veselje! No, zame pa še posebej - tudi zaradi lepih spominov na “moje otroke” iz Vareša. Skupaj smo peli, se igrali, molili, jedli ... V tej sirotišnici je 22 deklic starih od 5 do 15 let. Ker pa so sedaj pri nas glavne letne počitnice, jih je prišlo na obisk le 12. Te deklice resnično nimajo nikogar, h komur bi lahko šle. Ostalih 10 pa ima vsaj kakšnega sorodnika, h kateremu gredo lahko za določen čas med počitnicami, da tako ohranjajo povezavo z družino.

Danes pa je bil z našo župnijo Rushooka posebej velik praznik. Krstili smo 87 otrok, 280 pa jih je prejelo prvo sveto obhajilo.

Za konec bi se vam iz srca rada zahvalila za vsa vaša božična voščila, podporo in molitve. Kar ne morem dojeti, da je res Božič, ko je vse okoli nas zeleno in toplo, poleg tega pa nikjer nobenih lučk in drugega kiča. Zanimivo, kako močne so te zunanje povezave, čeprav mi nič ne pomenijo … A se je Jezus kljub temu rodil tudi pri nas. O tem še mnogo zgovorneje priča radost mojih afriških prijateljev. Nabito polna cerkev starih in mladih (tudi komaj rojenih), njihova pesem, vzklikanje, ploskanje, ples … Nasmeh na ustih in žar v očeh. Naš Odrešenik je resnično prišel na svet! Aleluja! Naj nam pomaga, da Ga bomo tudi me lahko prinašale naprej k vsem, h katerim smo poslane …

s. Urša Marinčič