Grofje Brandys

Grofje Brandys so se iz Gradca v Maribor preselili leta 1832. Kakor v Gradcu so tudi v Mariboru poleg mogočnega gradu imeli velika posestva.1

Brandysovi graščaki so imeli za dobrodelnost veliko smisla. V gradu je bila pozimi ogrevana soba, kamor so se zatekali reveži in dobili hrano. Posebno pri srcu so jim bili bolniki. Zato je bilo razumljivo, da je ena Brandysovih hčera postala usmiljenka z imenom sestra Leopoldina. Ta je leta 1878 ustanovila skupnost redovnih pomočnic, jih pridružila usmiljenkam, da so po domovih stregle bolnikom in pri njih tudi ostale, če je bilo potrebno. Tega druge redovnice po svojih pravilih niso smele. Leta 1926 so se od usmiljenk odcepile, se popolnoma osamosvojile in delujejo kot slovenske Marijine sestre. Ko so sprejele delo v Sloveniku v Rimu, so si oskrbele status papeškega prava v duhu Vincencija Pavelskega.

Kolikor se spominjam, je pri procesu osamosvojitve teh sester z nasveti pomagal takratni ljubljanski jezuit p. Tomc. Njegovi dve sorodnici (s. Tajda in s. Dragotina) sta se takrat na njegovo osebno željo pridružili šolskim sestram v Mariboru.

Usmiljenka s. Leopoldina Brandys je bila slabega zdravja, zato se je večkrat mudila na svežem gorenjskem zraku pri sestrah v Begunjah na Gorenjskem. Kot ustanoviteljico Marijinih sester jo je Cerkev odlikovala z naslovom »častita mati«; ob življenjskem jubileju pa je dobila dovoljenje za prejem vsakdanjega svetega obhajila.2

Eden Brandysovih sinov je bil jezuit, nekako sodobnik jezuita Valjavca, sorodnika gospe Špornove iz Lokarjev pri Vodicah, ki je svojo pristavo v Repnjah dala jezuitom, da so se tam naselili, sezidali samostan in cerkev, ki je bila prva v Sloveniji posvečena Srcu Jezusovemu.

Po odhodu jezuitov iz Repenj in na njihovo pobudo je gospa Špornova dala v Repnjah sezidati enonadstropno šolsko poslopje, kjer naj bi se šolale deklice iz Repenj in okoliških vasi. Ker je na svoji šoli hotela imeti slovenske učiteljice-redovnice, se je po nasvetu jezuitov obrnila na šolske sestre v Maribor. S takratno častito materjo s. Nepomuceno Ziggal je sklenila pogodbo za prevzem šole, samostana s cerkvijo, gospodarskega poslopja in celotnega posestva v letu 1883.

Toliko zaenkrat nekaj splošnega v zvezi s takratnimi dogodki, z graščaki Brandys, posebej z grofico Zofijo Brandys kot predsednico Društva katoliških gospa v Mariboru. Pozneje se bomo s to gospo v Spominih še srečali, in sicer kot posredovalko za prihod redovnic iz Algersdorfa v Maribor in tudi kot modro svetovalko sester, zlasti s. Margarete Puhar pri njenih prizadevanjih za odcepitev od algersdorfske in prestop v novo matično ustanovo samostojne kongregacije šolskih sester v Mariboru.

---------------

1. Ko sem hospitirala in prakticirala na Sadjarsko vinogradniški šoli v Mariboru, nam je pri zgodovini nastanka šole profesor Priol povedal, da šola stoji na travniku mariborskega graščaka Brandysa.

2. To so mi povedale usmiljenke iz krške bolnišnice, ko sem bila še doma pri starših.