Jubilej v Mostarju in Sarajevu

24. marec 2019 - 20:29 -- s. Ema Alič

V petek, 1. marca 2019, smo se sestre pevskega zbora odpravile v mostarsko provinco. V večernih urah smo prispele v samostan sester v Bijelem Polju, kjer so nas sestre toplo sprejele in pogostile. Nastanile smo se v domu duhovnosti zraven samostana. Ob njem pa smo mogle opazovati zidove starega bombardiranega samostana iz zadnje vojne.

Naslednji dan smo se po zajtrku odpravile v Mostar v cerkev sv. Petra in Pavla, ki jo oskrbujejo bratje frančiškani. Tam smo imele zvečer tudi sveto mašo in koncert. Prejšnjo cerkev so v zadnji vojni bombardirali, zato je sedanja še v gradnji. V notranjosti jo bo »opremil« p. Marko Ivan Rupnik s svojimi mozaiki. Strop pa je že poslikal s prizori iz stare zaveze. Ob cerkvi stoji zvonik, ki v višino meri 107 metrov. Na ploščadi pred cerkvijo so na tleh obrisi prvotne cerkve s krstilnico. Pater nas je peljal tudi v galerijo ob kripti, kjer smo na steni videle slike pobitih frančiškanov iz druge svetovne vojne, iz zanje vojne pa je ostal zogleneli korpus, ki ga hranijo v vitrini.

Potem smo odšle na obisk k Mariji, Kraljici miru v Medžugorje, kjer smo se ji na kratko priporočile in že smo hitele v samostan bratov frančiškanov na Širokem Brijegu. Tam nam je eden izmed njih predstavil svoje delo, obiskali smo galerijo ter se spustili v bunker oz. podzemni rov, kjer so v drugi svetovni vojni ubili in zažgali dvanajst njihovih sobratov. Zanje smo zmolili in se jim priporočili, naj prosijo za nas pri Bogu.

Vrnile smo se v Mostar k sestram na kosilo, kjer so se nam pridružile še sestre iz Splita in Sarajeva. Pred vajo v cerkvi sv. Petra in Pavla smo obiskale še stari del Mostarja in se sprehodile čez znani mostarski most na drugo stran Neretve.

Ob 18. uri smo pele pri sveti maši in po njej je sledil koncert. Sveto mašo je daroval provincial hercegovske frančiškanske province p. Miljenko Šteko ob somaševanju generalnega vikarja in drugih duhovnikov. Po koncertu pa smo se vsi srečali na večerji v frančiškanskem domu za študente.

 

V nedeljo, 3. marca, smo že zgodaj odrinili proti Sarajevu in se vozili ob smaragdno zeleni Neretvi. V nekem trenutku me je spomnila na našo Sočo. Po dobrih dveh urah smo zagledali Sarajevo. Tam smo v frančiškanskem mednarodnem študentskem centru obhajali sveto mašo, ki jo je daroval kardinal Vinko Puljić ob somaševanju gospoda nuncija v Sarajevu, provinciala frančiškanske province Bosne Srebrene p. Joza Marinčića ter drugih mašnikov.

Tudi tu smo pri maši skupaj zapeli vsi štirje zbori, potem pa smo se preselili v dvorano, kjer smo imeli koncert. Kot zadnji so zapeli frančiškanski bogoslovci. Sledilo je skupno druženje v dvorani in pogostitev. Na obeh druženjih smo zbori zapeli tudi nekaj domačih pesmi.

 

Potem smo se odpravile v provincialno hišo v Sarajevu. V kapeli samostana smo zmolile, v obednici pojedle okusno pecivo ter se sprehodile po hiši. Ker smo se odločile, da proti Sloveniji krenemo šele zvečer, smo se odpravile na ogled Sarajeva. S. Anamarija nas je najprej peljala v sarajevsko stolnico sv. Petra. Ustavile smo se tudi ob grobu prvega vrhbosanskega nadškofa in graditelja katedrale dr. Josipa Stadlerja, ki je ustanovil tudi red sester Malega Jezusa. Od tam smo odšle po glavni ulici na znamenito Baščaršijo – turški del Sarajeva.

Ob 19. uri smo se poslovile od sester in odrinile na pot proti Sloveniji. Ob tretji uri v ponedeljek, 4. marca, smo zagledale osvetljenega svetega Tilna nad Repnjami in se odpravile vsaka v svoj samostan.

 

Bogu hvala in sestram za nepozabne dneve in vtise. Sedaj si laže predstavljam vsaj del naših južnih provinc. Zame je bil ta konec tedna velika obogatitev in poglobitev povezanosti s kongregacijo. »Lepo je bilo, a doma je najlepše,« smo ugotavljale. Vesela sem, da sem doma v Sloveniji. Ko gre človek po svetu, šele spozna, kaj ima doma. Bogu hvala za ta košček sveta pod Triglavom.

 

s. Mirjam Černigoj