Novi dom v Rwentobu

28. november 2018 - 20:18 -- s. Urša Marinčič

Z velikim veseljem se vam javljam iz našega novega doma v Rwentobu, kamor smo se preselile v četrtek, 22. 11. 2018. Naš župnik p. Agapitus OFM iz Rushooke nas je pospremil, da smo skupaj zmolili za blagoslov našega bivanja, Gospod pa nam je obljubil svojo zavezo ter čez nebo razprostrl pisano mavrico.

Prvi mesec bova v hiši bivali samo midve s s. Kato, tako da bova lažje vodili nadaljnja gradbena dela in začeli urejati v in okoli hiše, ki je res zelo lepa in na čudovitem kraju - smo na 1500 m nadmorske višine, obdane s hribi, imamo lepo plantažo banan (za kuhat, tiste za jest bomo morale še posaditi) in okoli hiše pravi orkester ptic. Pa tudi ljudje okoli nas so, kolikor smo jih do sedaj uspele srečati, prijazni in veseli, da smo med njimi. Res čudovito!

Ostale tri sestre so se razdelile v dve skupnosti sester Hčera Božje ljubezni, da bodo izkoristile ta začetni čas za učenje jezika - za začetek predvsem angleščine, po malem pa tudi runjankora, našega domačega jezika. In se seveda udomačevale z novo kulturo in navadami.

Lepo se navajamo na našo novo domovino. Srečujemo se z ljudmi, ki so nas zelo veseli - mahajo nam, nas ogovarjajo, mi pa jih delno razumemo, ostalo pa beremo s srcem ... Poseben blagoslov so seveda otroci, ki jih je res veliko. Ko gremo zjutraj k maši, nas že čakajo zunaj, da nas pozdravijo, včasih pa nas tudi pospremijo do cerkve.

Tudi naša nova redovna skupnost je res zelo lepa. Počasi se spoznavamo in udomačujemo. Res se ne čuti, da smo iz dveh provinc, pač pa da smo ena kongregacija. Bogu hvala za ta dar našega sestrinstva!

V soboto smo praznovali 150 let kongregacije naših gostiteljic. Ja, eno leto so starejše od nas. Hkrati pa je ena od njihovih sester imela večne zaobljube. Sv. maša je trajala 4 ure. Za darovanje pa so nadškofu prinesli vsesorte, kar je njihovo. Meni sta se najbolj dopadli kura in koza.

V teh dneh sta se nam dogodili še dve lepi stvari - obiskal nas je Danilo Lisjak, naš misijonar, ki deluje na severu Ugande, iz Misijonske pisarne pa so nam sporočili, da nam bo Slovenska MIVA podarila denar za avto. Bogu hvala za ta velik dar!!!

Z Danilom smo bile že na poti proti Kampali, glavnemu mesti, 8 ur oddaljenemu od našega misijona, kjer prodajajo avte, a nas je med potjo poklicala nadškofova tajnica in sporočila, da nas nadškof pričakuje naslednji dan ...Tako smo se sredi poti ustavile in prenočile v eni od skupnosti sester ter tako počakale srečanje.

Zelo zanimiv je tukaj čas, ki teče zelo drugače od evropskega. Pravijo, imamo mi Evropejci ure, nimamo pa časa, medtem ko Afričani nimajo ur, imajo pa čas. Tako da se tu nič ali skoraj nič ne začne točno. Npr. na srečanje z nadškofom smo morale čakati uro in pol od termina, ki nam ga je dal. A smo slišale, da smo imele srečo. Ena sestra ga je morala čakati štiri ure.

Res iskrena hvala za Vaše molitve in podporo. Čeprav se ne javljam zelo pogosto, vedite, da ste v mojem srcu in molitvah.

Prosim, še naprej ostanimo povezani.

Mir in vse dobro!

s. Urša