Od sv. Marije do sv. Petra: Frančiškovi bratje in sestre

7. april 2019 - 23:30 -- s. Ema Alič

V soboto, 6. aprila 2019, smo se v Ljubljani zbrali bratje in sestre, ki živimo iz karizme svetega Frančiška Asiškega. Zbrali smo se redovniki, redovnice in laiki, mladi in stari iz prvega in tretjega reda, od tega tudi deset šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Naše srečanje smo pričeli s sveto mašo pri frančiškanih na tromostovju. Somaševanje manjših bratov je vodil kapucin br. Vlado Kolenko, predsednik Frančiškovske konference, svoj pečat pa so ji s svojim sodelovanjem dali tudi mladi iz FRAME. Tako je bilo med nami tudi polno vedrine in veselja. Po sveti maši smo bratje in sestre od sv. Marije po ljubljanskih ulicah skupaj poromali do sv. Petra, kjer so nas toplo sprejeli bratje minoriti. Sledilo pa je predavanje o  molitvi. Nagovorila  sta nas kapucin br. Štefan Kožuh in gospa Sonja Topler, voditeljica delavnic molitve in življenja.

Br. Štefan je v svoje razmišljanje začel z opisom dveh dežel. Prva je dežela nostalgije. To je dežela spominov in objokovanja izgubljenega, dežela ponosa zaradi tega, kar smo ustvarili. Druga pa je dežela fermetičnosti. V tej deželi ni razlike med dnevom in nočjo, med petkom in svetkom. V njej ni bratov in sester, pač pa le sodelavci. V njej vlada naglica. Pomembno je biti konkreten in učinkovit. Funkcije imajo prednost pred osebami, človeka presojamo predvsem po koristnosti. Br Štefan nas je spodbudil, da se vsak vpraša, kje živim, ali sem morda soustvarjalec katere od teh dežel. K čemu smo v svetu, ki je pogosto podoben eni ali drugi deželi, poklicani Frančiškovi bratje in sestre? Bogu posvečeni naj deželo nostalgije prepojijo z upanjem. V deželi fermetičnosti pa naj bodo znamenje, da odrešenje ne prihaja od naših dejavnosti ampak od resničnosti našega občestva z Gospodom. Bogu posvečeni naj cenimo sedanjost, v kateri včasih naredimo veliko, včasih pa popolnoma nič. Pogled v preteklost naj nam prebuja hvaležnost, sedanjost živimo z navdušenjem, v prihodnost pa glejmo z upanjem.

Zahej je Jezusa iskal zunaj (na ulici, na drevesu), Jezus pa ga povabi nazaj v njegovo hišo in tam pri sebi doma, je Jezusa resnično srečal in našel odrešenje. To nam kaže, kako zelo pomembno se je ustaviti in iti vase. Najbolj nevarna oblika sekularizma je opuščanje notranjosti, beg navzven. Potrebno je ponovno odkriti veselje do notranjosti. Le ta je pot k verodostojnemu življenju. Kako pa se vračati v notranjost, medtem ko je danes vse več stvari, ki nas raztresa, ki vdira v naš svet, ki nas dela razpršene? Potrebna je redna praksa. Mojzes je redno zahajal v svoj prenosni šotor na posvet z Gospodom. Frančišek se je zavedal, da ni vedno mogoče iti v kapelo. A je spoznal, da je brat telo njegovo samotišče, duša pa samotar, ki vedno moli in meditira.

V drugem delu nam je besede spodbude namenila gospa Sonja Topler. Poudarila je, da akcija ne deluje, če ni pred njo samote. Celo računalniku privoščimo »zaustavitev sistema«. Tudi v zakonskem življenju je Bogu posvečenost, kajti vedno je potrebno prvenstveno biti za Gospoda. Bog ni konkurenca možu, On pomaga postajati boljša žena. V življenju izbiramo med dvema držama. Ena je negativna, ko se preda žalosti, strahu in malodušju. Druga pa pozitivna, ki pomeni, da vsak dan napredujem v Gospodovem duhu, ko nas vodi kritična vest. Če sem v dialogu z Gospodom, bo namreč avtomatsko sledilo preverjanje sebe. Po osebnem srečanju v molitvi nisi več ti, ampak je Jezus v tebi. Res pa je, da se ego  nas rine naprej brez dovoljenja. Molitev je tisti stik, ki ga ubija. Ta nas kot puščica izstreli naprej k drugemu, navzven.

Gospa Sonja kot katehistinja vedno znova spoznava, da je bolj kot se pripraviti na katehezo potrebno  le to premoliti in se vprašati: »Gospod, kaj bi ti rad po meni povedal? Kakšen je tvoj načrt za to uro verouka?« To je najpomembnejše vprašanje vsake naše molitve v katerikoli življenjski situaciji.Gospa Sonja nas je naposled vodila skozi eno izmed meditacij Delavnic molitve in življenja. Ob koncu pa nas povabila, da tem delavnicam odpremo vrata.. Voditelji so pripravljeni priti in podeliti kar imajo ter s tem prinesti mir in srečo, pomagati, da bi še drugi ljudje prepoznali Jezusa kot živega.

Po vseh teh spodbudnih besedah je zvon naznanil poldan. Zmolili smo angelovo češčenje, nato pa s hvaležnostjo zaužili darove, ki so jih pripravile žene iz OFS (svetnega tretjega reda). Bog povrni za vse duhovne in telesne darove, ki si jih bratje in sestre združeni v Frančiškovem duhu delimo med seboj. Hvaležni smo drug za drugega in še bomo z veseljem prišli na katero izmed naših srečanj.