Omužunga z motiko?!

25. februar 2019 - 15:30 -- s. Urša Marinčič

Dragi moji, že kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega oglašanja ... Hvala za vso vašo skrb in podporo! Prav danes minevajo 4 meseci od kar smo odpotovale … Bogu hvala za vse prejete milosti!

Prejšnji teden nas je razveselila novica, da smo dobile vize za 3 leta, tako da smo se odpravile v Kampalo, kjer smo uredile vse potrebno. Prav “nobl” občutek je, ko smo sedaj že toliko domače, da nam dobesedno kaotična vožnja po glavnem mestu ne predstavlja večjega problema in da se znamo prebiti do krajev, ki so nam potrebni. To pot smo imele srečo in se vrnile domov z avtom in vso njegovo opremo. Prejšnjič so nam namreč v centru mesta, na sredi ceste, ko smo čakale v gneči, najprej ukradli žmigavec, par križišč naprej pa še zunanje ogledalo na voznikovi strani. Bile smo tako šokirane – šlo je namreč za par sekund – da nismo vedele, ali bi se jezila ali smejale.

Pri nas se sedaj začenja deževno obdobje. Ker je Uganda pretežno poljedeljska dežela, so vsi ljudje na poljih. Predno začne deževati, je potrebno zemljo prekopati in pripraviti – seveda vse ročno in to z motiko – vil in lopate ne poznajo.
Tako sva se tudi midve s s. Frančiško nekega lepega petkovega dne odpravili kupit motiki. V naši vasi imamo namreč vsak petek tržnico. To pomeni, da se na velikem travniku zberejo ljudje, po tleh razprostrejo kakšne krpe, in prodajajo vse, kar je mogoče in nemogoče prodati. Poleg zelenjave, ki je običajna tudi za evropske tržnice, dobiš na naši še obleko, obutev (seveda “second hand"), posode, milo, zvezke, vrvi, koze, kokoši (žive, da ne bo pomote), frizerja (tega ne moreš kupiti – ta te samo postriže) ... In nenazadnje tudi motike. Skratka – s s. Frančiško sva uspešno zbarantali (to je namreč vljuden običaj in del njihove komunikacije) za naši motiki, ju zavihteli na rami in se odpravili proti domu. Kmalu pa sva opazili, da ljudje še z večjim zanimanjem zrejo v naju, kot to počnejo sicer. Eden drugega “rukajo” in kličejo iz hiš, naj pridejo pogledat ... ‘Omužunga’ (= belka) nosi motiko?! Ljudje so naju zaprepadeni ustavljali in spraševali, zakaj imava motiki in ali ju sploh znava uporabljati ... Velike večine nisva mogli prepričati, da veva, kako se stvari streže. Po njihovem prepričanju namreč belci nič ne delamo. In tako smo imele kar nekaj občudovalcev, ko smo se lotile dela.

Moje tri sosestre so prekopale našo njivo, jaz pa sem pomagala kopati pri Hčerah Božje ljubezni. Ta mesec sem namreč v njihovi noviciatski skupnosti. No, moram pa vam priznati, da sem se prvič kar pošteno namučila. Veste, da sem čistokrvno mestno dete, poleg tega pa sem nazadnje resno delala na vrtu v noviciatu, se pravi pred 11 leti. Materna hiša namreč nima vrta. A jim tega seveda nisem pokazala. Vklopila sem svojo trmo in kopala kot bager ter dostojno rešila čast ‘omužungov’. Še novinke, ki jim ne bi bilo potrebno priti, so prišle kopat, da so videle, kako belka dela. Med sabo pa so se pogovarjali, da sem verjetno iz evropskega plemena ‘omučiga’ – to je namreč eno izmed njihovih plemen, za katerega je značilno, da so zelo vzdržljivi – da lahko delajo na njivi od jutra do večera. Dva domačina pa sta mi od navdušenja obljubila zajca. No, o žuljih na rokah in bolečih glidah pa ne bom preveč razpravljala.

Kot sem zgoraj omenila, sem ta mesec ponovno v noviciatu (hja, eni pač potrebujemo malo več vzgoje), kjer v pogovoru s sestrami, branju in molitvi izpopolnjujem angleščino, lovim posamezne besede po runyankore, intenzivno vstopam v njihove navade in način življenja ter “pobiram”, kar morem. Med drugim sem se naučila plesti na pletilni stroj – mislim, da moja pokojna babica skače do stropa nebes, če le-ta imajo strop. Moje tri sosestre pa so to priložnost izkoristile drugi mesec našega bivanja v Ugandi, ko sva midve s s. Kato spremljali gradbena dela našega misijona.

Z vami bi rada delila še eno prav posrečeno “nesrečo”, ki se ti lahko dogodi, če ne poznaš navad in fraz domačinov … Kot veste, smo imele sredi januarja blagoslov našega misijona. V vsem tem dogajanju je k meni pristopil neki duhovnik in mi potiho nekaj rekel. Nisem uspela ujeti celotnega stavka, ujela pa sem bistvo: ‘short call’, kar v dobesednem prevodu pomeni ‘kratek klic’. Mislila sem si, da je verjetno možaku zmanjkalo impulzov ali pa da se mu je izpraznila baterija, zato sem z veseljem segla v žep, da mu posodim svoj mobitel. On me je debelo pogledal, spremenil barvo in začel mencati. Dojela sem, da nekaj ni vredu. Še enkrat se je diskretno nagnil k meni in mi rekel, da mora iti na stranišče. No, po tem sem menjala barvo jaz …

V prvi polovici februarja pa se je tudi pri nas začelo novo šolsko leto. Me zaenkrat še nismo vstopile v naše poslanstvo z nekimi večjimi projekti. Stari misijonarji nas vedno znova opozarjajo, da ne smemo prehitevati – da moramo delati počasne korake, se najprej približati ljudem in postati del njih, se naučiti njihovega jezika in njihovih navad, moliti zanje … Tisti, ki me malo bolj poznate, si lahko predstavljate, kako se počutim. A hkrati vem, da je to resnica! Tudi naš nadškof Bakyenga nas je k temu spodbujal – da je naše prvo poslanstvo ‘to be’ in ne ‘to do’, kar pomeni ‘biti’ in ne ‘delati’. Močno pa mi ostaja tudi misel domačega frančiškana, ki je rekel, da ne smemo iskati poslanstva, pač pa da moramo biti odprte Sv. Duhu, ker bo poslanstvo samo prišlo k nam. In res počasi prihaja. Trenutno prihaja po otrocih in mladih, ki trkajo na naša vrata in prosijo za pomoč pri šolanju, saj je v Ugandi celotno šolanje plačljivo. In kakšne življenjske zgodbe ob tem slišiš … Če samo pomislim, da sem jaz “morala” hoditi v šolo, tu pa si otroci želijo … In to ne samo zaradi izobrazbe, pač pa tudi zato, ker se večkrat zgodi, da v šoli dobijo en in edini obrok hrane na dan in so hkrati vsaj za tisti čas varni pred domačim nasiljem ... Res iskrena hvala za vse vaše darove, ki nam to omogočajo!

To so drobtinice naših začetkov … Na dnevu posvečenega življenja so nas poimenovali ‘baby sisters’, kar bi lahko prevedli kot ‘sestre dojenčice’, saj smo najmlajša skupnost, ki je prišla v Ugando. In približno tako se tudi počutimo. Še dobro, da smo šolske sestre, in da nam je s tem učenje položeno že v zibelko.

Gospodu sem iz srca hvaležna za vsakega izmed vas in za vašo B/bližino. Naj še naprej odpira naša srca, da bomo mogli vsak na svojem koncu in na svoj način prinašati veselo novico Odrešenja.

Prisrčen objem v Njem ter mir in vse dobro!

vaša hvaležna s. Urša
Ruti, Uganda, 25. 2. 2019

Dvojčka Antonia in Antonio, ki sta se rodila v avtu Hčera Božje Ljubezni na poti v porodnišnico.
Naši otroci
Vožnja po Kampali
Matoke – banane za kuhanje, glavna hrana
Čas za kosilo (poglej pod štant)
Spominska plošča ob blagoslovu misijona
Obisk sester klaris v Mbarari
Hvaležno slovo od provincialke s. Kate, ki je bila z nami začetne tri mesece
Pletenje
Rezultat pletenja
Oranje = kopanje z motikami
Radost službe Božje besede v podružnični cerkvi. Vsaka cerkev ima poleg zbora tudi plesalce.