Pokojna s. Cita (Marija) Lubej

27. marec 2019 - 21:14 -- s. Ema Alič

Na praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, 25. marca 2019, je v skupnosti sester v Repnjah odšla k nebeškemu Očetu s. Cita Lubej.

Rodila se je 28. februarja 1930 v Zgornji Velki, župnija Marija Snežna, v kmečki družini očetu Rupertu in mami Jožefi, roj. Maher. V družini je bilo štirinajst otrok. Že nekaj let pred odločitvijo za redovništvo je bila v tretjem redu sv. Frančiška. Rada je molila in hodila k sv. maši. Po posredovanju domačega župnika je prišla v stik z vodstvom šolskih sester v Beogradu. Kot kandidatinja je bila leta 1953 poslana v Zemun v Srbiji. Pri preobleki v Beogradu leta 1955 je dobila redovno ime s. Cita. Odšla je v Pančevo, kjer je bil takrat noviciat, leta 1956 naredila prve zaobljube in se oktobra 1960 z večnimi zaobljubami izročila Gospodu za vse življenje. Po noviciatu je naredila bolničarsko šolo. Zaposlila se je v državni bolnišnici v Pančevu, kjer je delalo že več šolskih sester. Vse od leta 1957 do upokojitve je delala na otroškem oddelku. Ko je leta 1992 zaradi vojnih razmer v Srbiji prišla v Slovenijo, se je pridružila sestram v bogoslovju v Mariboru in tri leta pomagala v kuhinji. Od leta 1995 do 1998 je bila hišna predstojnica v Domžalah. Od tam je bila premeščena v Radovljico, kjer je osem let po svojih močeh pomagala v kuhinji. Leta 2006 se je preselila v Repnje, kjer je bil njen apostolat predvsem molitev in vdano prenašanje starostnih tegob.

S. Cita se je vedno rada spominjala začetka redovne poti. V času aktivnega življenja je z veseljem delala v bolnišnici z otroki. Imeli so jo zelo radi, saj je imela otroško dušo.

S. Cita je bila rada redovnica in hvaležna za redovni poklic. In rada je imela skupnost. V svoji preprostosti je vanjo vnašala sproščenost in razveseljevala s svojo neposrednostjo. Bila je velika molivka; cele ure je prebila v kapeli in predvsem molila za duhovne poklice. Zelo je častila Marijo in ji vse zaupala. Ko je obnemogla, je še vedno rada molila ob pomoči katere od sester.

Skupaj z Materjo Marijo naj se veseli Božje bližine in večne sreče pri Njem.

Od nje smo se 27. marca poslovili s sveto mašo v Vodicah in posejali zrno njenega telesa na tamkajšnji božji njivi za vstajenje poslednji dan.