Pokojna s. Rozarija (Marija) Pečjak

9. oktober 2019 - 11:29 -- s. Mirjam Černigoj

V torek, 8. oktobra 2019, smo se v Trebnjem poslovili od s. Rozarije Pečjak, ki je v nedeljo, 6. oktobra, v poznih večernih urah umrla v novomeški bolnišnici. Na pogrebu je ob domačem župniku Jožetu Piberniku maševalo še šest duhovnikov.

S. Rozarija Pečjak se je rodila 29. novembra 1921 v vasi Dolnji Križ pri Žužemberku. Od rane mladosti si je želela služiti Bogu. Spoznala je šolske sestre, ki so prihajale na dopust k sorodnikom v domačo župnijo Žužemberk, in se povezala s s. Juvencijo Majer. S 17 leti odšla kot kandidatinja v skupnost v Medlog pri Celju. Zaradi bolezni se je za nekaj časa vrnila domov, nato pa zopet odšla k sestram v Melje pri Mariboru. Med vojno je odšla v izgnanstvo v Slavonsko Požego, od tam pa v Banja Luko, kjer se je zatekla k zagrebškim usmiljenkam. Tu je ostala štiri leta. Doživela je dve bombardiranji. Po vojni je zopet odšla domov in se leta 1952 vrnila k šolskim sestram ter leta 1953 začela noviciat. Po prvih zaobljubah je odšla v Zrenjanin, kjer je 25 let delala na vrtu in pri živini. Potem je šla za štiri leta v Beograd v provincialno hišo, kjer je prav tako delala na vrtu, in od tam za šest let v Surčin. Leta 1991 se je vrnila v Slovenijo v Trebnje, kjer je po svojih močeh pomagala v skupnosti.

Rada je živela v skupnosti, bila vesela in zadovoljna. »Z Božjo pomočjo se vsako trpljenje lahko premaga. Po mnogih križih in težavah si moramo zaslužiti nebesa. Nikoli ni tako hudo, da bi človek obupal,« je ponavljala s. Rozarija. Bila je zelo delavna žena. Vse življenje, ki je bilo polno preizkušenj, se je rada zatekala po pomoč k Mariji z molitvijo rožnega venca. Njena velika ljubezen do Božje Matere in osebna pobožnost pa daje slutiti, kako je Bogu všeč preprosto in otroško srce. Na spominski podobici ob redovnem jubileju je imela napis: Za vse se zahvaljujem Bogu.

V zadnjih mesecih svojega življenja je svoje trpljenje pridruževala Kristusovemu in bila tako še tesneje povezana z Njim. Sestra je izpolnila svoje poslanstvo in okrepljena s svetimi zakramenti prestopila prag večnosti. Sedaj verujemo, da ji je obrisana vsaka solza iz oči in upamo, da bo kmalu v polnosti gledala Njega, ki mu je posvetila 66 let redovnega življenja.

S. Rozariji želimo, naj se večno veseli pri Bogu in Rožnovenski Kraljici, svoji krstni in redovni zavetnici.

povzeto po nagovoru provincialne predstojnice s. Terezije Tomazin na pogrebu s. Rozarije