Pokojna s. Tadeja (Karmen) Mozetič

4. avgust 2019 - 11:27 -- s. Mirjam Černigoj

Bil je 2. avgust, prvi petek in god Marije Angelske v Porciunkuli. Sestre repenjske skupnosti so obhajale sveto mašo, po maši še litanije in blagoslov z Najsvetejšim. V svoji sobi poleg repenjske cerkve pa je svojo daritev dopolnjevala s. Tadeja. Ko je duhovnik v cerkvi dal blagoslov z Najsvetejšim, je sestra prestopila prag večnosti. Velikokrat je ponavljala, posebno še v zadnjih dneh: »Bog me ima rad, Bog je usmiljen.« In v to Njegovo ljubezen in usmiljenje je lahko vstopila na prvi petek, ko častimo Srce Jezusovo, in na praznik Porciunkule, ko nam Cerkev podeljuje možnost popolnega odpustka.

S. Tadeja se je rodila 4. januarja 1949 v Biljah pri Gorici. Pri krstu je dobila ime Karmen. Kot osemnajstletno dekle je prišla k šolskim sestram. Leta 1968 je začela noviciat v Repnjah, čez eno leto naredila začasne zaobljube in leta 1974 večne. Po noviciatu je v Zemunu v Srbiji končala srednjo medicinsko šolo, nato še leto teološkega študija v Rimu. Po vrnitvi iz Rima je bila tri leta v Repnjah v pomoč pri gospodinjskih tečajih in katehistinja v Vodicah. Leta 1978 je odšla v skupnost v Šturje in bila katehistinja v Ajdovščini. Po osmih letih se je vrnila v Repnje in prevzela službo voditeljice novink. Tu je bila le dve leti, saj se je potem začela pripravljati na odhod v misijone. Leta 1990 je odpotovala v Paragvaj med Indijance na misijonu San Leonardo.

Ob lanskem zlatem redovnem jubileju je zapisala: »Že od malega sem si želela iti v misijone, ki sem jih spoznavala iz Katoliških misijonov in Zamorčka. Doma smo redno obiskovali sv. mašo in molili. Redni verouk, sodelovanje v župniji, obiski bolnih so me oblikovali in v meni je vedno bolj rasla želja po misijonih. Ta želja je kmalu postala pot v redovništvo. Župnik me je usmeril k šolskim sestram. Lepo mi je bilo spoznavati sv. Frančiška Asiškega in se truditi živeti v preprostosti, a moja želja po misijonih je bila vedno močnejša. Po dvaindvajsetih letih redovnega življenja se je izpolnila. Gospod mi je po predstojnicah podaril to poslanstvo. Biti misijonarka med Indijanci plemena Nivacle v Paragvaju. Koliko milosti! Koliko revnih bratov in sester, koliko otrok, potrebnih ljubezni in pozornosti. Gospod mi je dal toliko priložnosti, da sem ljubezen, ki sem jo prejela, lahko delila naprej, in bila sem srečna. V srcu še vedno gori plamen ljubezni do 'mojih' in Gospodovih ljubljencev. Moj misijon je pa zdaj tukaj, doma. V hvaležnosti in obnovljeni želji po darovanju se izročam Gospodu in ga prosim za vse, ki so na misijonskih poljanah po vsem svetu.«

S. Tadeja se je marca 2014 zaradi zdravstvenih težav vrnila v domovino, a njeno srce je še vedno gorelo za misijone. Ostajala je misijonarka na drugačen način. Po svojih močeh je pomagala pri raznih opravilih v skupnosti v Repnjah. V pogovoru z njo si vedno lahko začutil, kako veliko ljubezen ima do Boga in do bližnjega, kako vse sprejema iz Božjih rok.

To se je še posebej pokazalo v njeni kratki, a hudi bolezni, ko je z besedo in zgledom vsa gorela za Gospoda in ga želela prinašati vsem okrog sebe. Ko je zvedela za diagnozo, ni želela, da molimo za ozdravljenje, temveč da bi mogla sprejeti to, kar ji pripravlja Gospod in da bi v veri in zaupanju ostala do konca z Njim. Ob obisku v bolnišnici je provincialni predstojnici s. Tereziji rekla: »Bog me ima rad. On ve, zakaj ta bolezen. Sprejemam jo, saj želim izpolniti Njegovo voljo. Čutim, da ne bom več dolgo živela. Mislim, da ne bom več prišla domov. Povej sestram, da jih prosim odpuščanja za vse, kar je bilo narobe, in se jim za vse zahvaljujem.«

S. Tadeji smo hvaležni za zgled predanosti in zaupanja. Do zadnjega diha nam je oznanjala, kako velika sta Božja ljubezen in usmiljenje do vsakega. Veseli smo, da smo lahko z njo prehodili del življenja. Hvaležni smo za njeno požrtvovalnost in ljubezen do skupnosti in sester, za vse dobro, ki ga je naredila v svojem življenju. Gospod jo je v življenju prečiščeval in jo pritegoval v svojo ljubezen. Okrepljena s svetimi zakramenti in darovanim trpljenjem je pripravljena stopila pred Gospoda. Dosegla je, po čemer je hrepenelo njeno srce. Čeprav je ni več med nami, v Njem ostajamo večno povezani.

(povzeto po nagovoru provincialne predstojnice s. Terezije Tomazin na pogrebu s. Tadeje v Vodicah 4. avgusta 2019)


http://www.solske-sestre.si/sl/misijonske-revije-na-podstresju

https://www.delo.si/druzba/panorama/resitev-za-revscino-niso-mednarodne-konference.html

https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/58-5-CerkevPoSvetu-10