Prošnja za pomoč v Algersdorf

Naše delo kljub vsemu ni bilo brezuspešno. Že po enem letu so se na otrocih in tudi v nekaterih družinah pokazale vidne spremembe. Družinski odnosi so postali bolj človeški. Pa tudi v Društvo se je priglašalo vedno več otrok. Delo je naraščalo, prostorov pa primanjkovalo in klicalo po vedno večjem številu sester za delo. Občasno so prišle sestram na pomoč dobre gospodične iz mesta in poštena dekleta z dežele, ki jih je z osebno domačnostjo pridobila s. Margareta. Nekatere teh pomočnic so tiho, druge glasno, želele postati redovnice. Niso pa želele iti v Gradec (Algersdorf), marveč ostati v Mariboru.

Posebno za šolo je primanjkovalo vzgojnih in učnih moči, zato je naša predstojnica s. Margareta prosila za učiteljice v Algersdorf.

O tem so nam kandidatinjam, ko sem leta 1916 prišla v Maribor, sestre pripovedovale kar na kratko, brez posebnega pojasnjevanja in nekako tako: »ker pač zaradi naraščajočega dela iz Algersdorfa niso dobile sester v Maribor, zato nadaljnje delo pri Društvu ni bilo več mogoče«.

Predstojnica s. Margareta je bila primorana s tem stanjem seznaniti predsednico Društva grofico Brandysovo, ta pa škofijskega zastopnika Društva kanonika Kosarja.

Margareta je odločno prosila, naj predsednica Društva kaj ukrene, sicer bodo sestre morale zapustiti delo v Mariboru in se vrniti v Algersdorf.

Seveda se predsednica in lavantinska škofija s tem nista zadovoljili. Delo, ki je bilo pod sestrinskim vodstvom vedno uspešnejše, je bilo treba nadaljevati. Uresničena želja pokojnega mariborskega škofa Slomška ne sme zamreti.

Predsednica Društva grofica Brandysova je začela ukrepati: »Sester iz Maribora ne damo. Če so se znašle doslej, naj bo v šoli ali pri pouku šivanja in ročnih del in raznih gospodinjskih opravilih, zakaj bi tudi v prihodnje ne našle podpore Društva. In delo bo šlo naprej.«

S tem s. Margareta ni soglašala. Zavedala se je, da so civilne pomočnice le občasna pomoč. Vezane so namreč na izpolnitev želje: postati redovnica, pa ne v Algersdorfu, marveč v Mariboru. Predstojnica s. Margareta je samostanska pravila dobro poznala in vedela, da take osebne želje s samostanskimi pravili niso združljive, pač pa so celo zadržek za vstop v samostan, ker se ne skladajo z zaobljubo uboštva in pokorščine: »Grem, kamor me predstojniki pošljejo.« Izhod je samo eden. Če se ne posreči pridobiti predstojnice v Algersdorfu za pomoč vsaj še treh sester, dela v prihodnje ne bodo zmogle.

Sestra Nepomucena Ziggal je o teh razmerah pripovedovala s. Gertrudi Neuwirth, kako težke ure so sestre v tem času preživljale: »Maribor in otroci so nam tako močno prirasli k srcu, da nas je že sama misel, da bi jih zapustile, močno bolela. Vendar smo razumele, da v takih razmerah ni mogoče več uspešno delati. Samo z molitvijo smo se pomirile ter vso stvar vdano izročile Jezusovemu Srcu, ki nas je naučilo prav te zapuščene otroke vzljubiti in jim dati vse svoje moči. Med seboj smo o tej boleči zadevi molčale. Molčala je tudi predsednica Društva gospa Brandys, molčali so tudi na mariborski škofiji. A kakor se je kmalu pokazalo, le navidezno. Vsi smo delali, a vsak je po svoje iskal izhod iz nastalega položaja.

Nad vsem tem pa je bil On, ki nas je v ta kraj, k tem otrokom poklical in nas učil prav te in take otroke ljubiti. Zaupale in verjele smo, da se bo vse tako rešilo, kakor je določila božja Previdnost.«