Redovniški študijski dan

26. marec 2019 - 22:52 -- s. Ema Alič

Redovniki in redovnice različnih redov smo se v sredo, 20. marca 2019, zbrali v Šentjakobu pri sestrah usmiljenkah na študijskem dnevu. Klaretinec p. Branko Cestnik je z nami podelil svoja razmišljanja o sodelovanju v Cerkvi. Predavanje je naslovil Da se nam ne zgodi babilonski stolp. Vanj je zlil svoja opažanja in spoznanja v sedanjosti ter v naš čas skušal umestiti tisto, kar je moč razbrati iz zgodovine. Iz tega je skušal splesti in z nami podeliti besede upanja in izzive , ki nam jih za prihodnost daje Gospod.

Valter Casper razlaga, da Cerkev vsakih 500 let pride v globoko krizo, na neko prelomnico. Ta je izziv in priložnost, da se rodi nekaj novega. V letu 2000 smo se znašli pred pojavom sekularizacije. Ljudje te dobe ne direktno zanikajo Boga, ampak jim je Bog nepotreben. To se izraža tudi v življenju Cerkve in duhovnosti posameznika. Botruje tudi upadanju števila duhovnih poklicev. Prav to je eno najočitnejših znamenj za redovništvo današnjega časa. S tem je seveda povezano hitro upadanje števila redovnikov.

P. Branko nam je ozavestil, da se je po letu 1800 zgodil neverjeten bum duhovnih poklicev. A taka doba, ki se je povlekla nekako do leta 1950, je v resnici le velika izjema v zgodovini Cerkve. To se prej ni dogajalo in dejansko smo sedaj prišli na bolj »normalno« stanje. V glavi pa nam ostaja ta številčnost in mislimo, da je to pravilo. Rezultat buma preteklih dveh stoletij pa je, da so redovniki prevzemali določena mesta, institucije, zavode (šolstvo, zdravstvo) in tako se je v Cerkvi močno okrepila njena socialna nota. To sedaj do neke mere še vedno »vlečemo« za seboj. Pred nami pa je izziv, da vse bolj sprejmemo miselnost II. vatikanskega koncila, ki je poudaril naš čas kot uro laikov in poklicanost vseh k svetosti.

Pred nami je tudi izziv, ki mu lahko rečemo »ars moriendi carismatica«. Dejstvo je, da bo kakšen red tudi umrl, saj je naravno, da ga je Bog morda obudil in podaril Cerkvi le za določeno obdobje. Ko so pred nami odločitve o zapiranju skupnosti, zapuščanju ustanov, preureditvah in reformah, je še toliko bolj pomembna  drža vere, zaupanja in predanosti v teh izzivih. Potreben je pogum.

Pred izzivi je cerkvena organizacija: ukinjanje in povezovanje župnij. Potrebno je pastoralno načrtovanje, pri čemer je nujno varovati redovno karizmo. Sodelovanje je potrebno bolj kot še nikoli. Poklicani smo k vse večjemu sodelovanju med redovnimi ustanovami. Ob tem vse bolj pride do izraza to, kar je skupno vsem: posvečenje, življenje v skupnosti in imeti poslanstvo. Poudarjanje tega skupnega je enako bistveno kot lastna karizma. Ravno to je namreč tisto, kar svet zazna.

KAJ BO DOBREGA V TEH IZZIVIH?

Vsi ti izzivi nosijo s seboj veliko dobrega. Zelo pomemben je prehod h kakovosti. Težava ni majhno število, ampak če popustimo v svojem posvečenju, poslanstvu in skupnem življenju. Na prvo mesto spet lahko stopita vprašanje pristnosti in resnice.

Redovniki smo znamenje. Za znamenje pa ni potrebno, da je veliko. Nujno pa je, da je jasno.  V tem oziru so trend majhne skupnosti blizu ljudem, povezane z lokalnim občestvom. Tako je bolj opazno, da smo poklicani v Cerkvi za Cerkev. Znamenje sem, ko grem preko prehoda za pešce, ko nekoga naučim moliti, ko sem dober sosed …

Zelo dobro je to, da je med redovniki vedno večje zanimanje za kontemplativnost. Ta vedno bolj vstopa tudi v aktivne redove. Obenem pa je tudi vedno večje zanimanje za življenje z ljudstvom, zlasti na strani ubogih.

BABILONSKI STOLP SE NE DA

Problem nastane, kadar ljudje nismo zmožni videti širše slike, če nismo kot del vesoljne Cerkve. Poklicani smo priti čez lokalne egoizme. Za Cerkev ni primeren razsvetljeni absolutist, ki ne mara sodelovati. Obenem pa tudi demokracija ne sodi v Cerkev. O določenih stvareh se ne glasuje, ampak se jih le sprejema (dogme, moralna vprašanja). Biti bratje in sestre, biti mistično Kristusovo telo je mnogo več kot demokracija.

K iskanju prave poti nam lahko pomaga ta misel: »Imej rad tradicijo-ne bodi tradicionalist. Bodi napreden-ne bodi progresist. Teži k sredini-ne bodi negiben.« Ob tem p. Branko poudari, da obstaja tudi ekstremizem sredine. To pomeni ukočenost v poziciji ravnotežja, strah pred izgubo nadzora, strah pred spremembo. Škoda, ki se zgodi v tem primeru je opustitev dobrega, Včasih je namreč morda potrebno narediti korak v desno, pa čez nekaj let spet nazaj v levo …

NAVODILA PAPEŽA FRANČIŠKA

P. Branko je povzel le nekaj navodil papeža Frančiška, zapisnih v okrožnici Veselje evangelija.

1. Čas je pomembnejši kakor prostor. Navadno se oprimemo prostorov: samostanov, delovnega mesta, vajeni smo v nedeljo pri maši delati točno to in to … A dejansko smo v stanju nestabilnosti. Strukture so potrebne le toliko, da se lahko Duh kam usede.

2. Edinost je nad sporom. Če to izgubimo izpred oči, lahko pridemo celo do tega, da svojo identiteto gradimo okrog nasprotnika. Npr. katoličani smo antikomunisti, antiislamisti …

3. Resničnost je pomembnejša kakor ideja.

4. Celota je nad delom. Zavedanje tega je antidepresiv, kajti celotna slika ni tako slaba, kot je morda moja trenutna slika.

P. Branko cestnik nas je opremil z novimi spoznanji in zaupanjem v Božjo previdnost ter spodbudil k večji medsebojni povezanosti. Prav taka srečanja so nam spodbuda, da izzivov sedanjega časa ne bi spregledali in bi šli mimo nas. Srečanje smo nadaljevali pri skupnem kosilu, ko so se v prijetnem klepetu krepile naše medsebojne vezi ter se že rojevale tudi nove sanje.

s. Ema Alič