Rojstna dežela naše ustanoviteljice

Marija – Margareta Puhar se je rodila 6. marca 1818 na Janževem Vrhu, župnija Kapela pri Radgoni.

Po pripovedovanju m. Angeline Križanič je po nekaj letih dobila očima. Šolo je obiskovala na Kapeli, kjer se je dobro učila. Ko je ob neki priložnosti prišel na obisk stric, pivovarnar v Deutschlandsbergu, so se dogovorili, da bo šla Marija k njemu in bo v mestu nadaljevala šolanje. Mlada Marija in vsi domači so bili tega veseli. Že isti dan se je Marija odpeljala na njegov dom.

V novi družini so mlado sorodnico sprejeli z veseljem. Takoj so jo vzeli v družino in v vsem izenačili z domačimi otroki, tudi pri nadaljnjem šolanju, pa tudi pri delu, ki ga je bilo v gospodinjstvu in pri majhnih otrocih kar dovolj.

Teta, bolehna in delavna žena, je bila zaposlena v šoli tistega kraja kot pomožna učiteljica ročnih del. Zraven je rada sprejemala tudi izdelavo cerkvenih oblačil za ubožne cerkve.

Teta je kmalu opazila, da je nečakinja spretna tudi za opravljanje takih del, zato jo je večkrat zaposlila pri vezenju.

Pozneje, ko je že odrasla šoli, jo je stric pritegnil k svojemu delu, kjer je zaradi naravne nadarjenosti in lepe pisave prevzela marsikatere posle v njegovi pivovarni.

Pri stricu je ostala vse do odhoda v samostan v Algersdorf pri Gradcu, ko ji je bilo 24 let. Pri preobleki je dobila redovno ime s. Margareta.

Kakor je povedala m. Angelina Križanič, se je stric zelo dobro izkazal. Svojo nečakinjo Marijo je bogato oskrbel z vsem, kar je bilo po takratnih predpisih potrebno prinesti s sabo v samostan.

Ob prihodu v Maribor ji je bilo 46 let. Kot sposobno, razumno, požrtvovalno sestro jo je vodstvo samostana v Algersdorfu imenovalo za predstojnico nove redovne podružnice sirotišča Društva katoliških gospa v Mariboru.

O tem, kako so v Mariboru začele in nadaljevale delo, je s. Nepomucena Ziggal sestram, ki so se pozneje pridružile novi kongregaciji in s katerimi je v Mariboru, Celju, Repnjah in Št. Pavlu na Koroškem skupaj živela in delala, rada pripovedovala. Tako se je marsikaj ohranilo in mi ostalo v prijetnem spominu, največ pa po zaslugi s. Jerice – Gertrude Neuwirth, ki je z njo – kakor je bilo že omenjeno – skupaj službovala v Repnjah, in njene rodne sestre Fabijane Neuwirth, moje nekdanje predstojnice.