Romanje v Međugorje ...

22. maj 2019 - 8:24 -- s. Mirjam Černigoj

Romanje v Međugorje, Bijelo polje, Mostar in Široki brijeg od 17. do 19. maja 2019  

V okviru jubilejnega leta smo sestre deležne prijetnih srečanj s sosestrami drugih provinc. Eno takšnih je bilo za osem sester: iz skupnosti Brezje – s. Mihelka, Kranj – s. Otilija, s. Slavka in s. Vesna, Ljubljana – provincialka s. Terezija in s. Cirila ter Maribor – s. Majda in s. Brigita.

V petek zjutraj nas je na Strmem potu že čakal rumeni kombi Rudi-tursa. Tudi vreme nam je bilo naklonjeno, da smo v veselem in molitvenem razpoloženju začele naše romanje.

Po sedmih urah vožnje smo v prijetnem klepetu in občudovanju raznolike narave

prispele v sončno in toplo Medžugorje. Nekaj ur smo bile gostje medžugorske Marije v molitvi ali kar si je vsaka izbrala: v cerkvi ob pripravi otrok na prvo sv. obhajilo, v kapeli zraven cerkve v tihoti češčenja Rešnjega telesa, v parku ob podobah skrivnosti svetlega dela rožnega vencem in postaj križevega pota ter ob veličastnem kipu vstalega Kristusa. Spremljale smo nepretrgano vrsto romarjev, ki so se želeli dotakniti Vstalega.

Prostor za cerkvijo se je dobro napolnil do 18. ure, ko se je začela sv. maša, za večino nas prvo takšno doživetje v tem Marijinem naravnem svetišču.

Po maši nas je naša s. Leopoldina Kovačević pospremila v samostan v Medžugorju, kjer smo bile njihove gostje.

Po dobrem počitku smo se naslednje jutro pridružile sestram v hišni kapeli pri sv. maši. Okrepljene tudi pri zajtrku smo se odpeljale v samostan Bijelo Polje, kjer se je v okviru 150-letnice kongregacije začela slovesnost ob 120. obletnici prihoda in začetka delovanja prvih sester v Hercegovini.

Zbrale smo se ob ruševinah starega samostana v molitvi in spominjanju dogodkov pred 120 leti.

V dvorani duhovnega centra se nas je zbralo okrog 120 sester. Provincialna predstojnica s. Zdenka Kozina je prisrčno pozdravila sestre sestrinskih provinc, še posebno vesela je bila s. Lidije Glavaš, namestnice vrhovne predstojnice s. Klare Šimunović. Poseben pozdrav je veljal p. Diegu Dekliću, ki je imel predavanje s temo Memorija – spominjati se čudovitih Božjih del v našem življenju in v življenju skupnosti.

Sledil je ogled razstave, v njeno vsebino nas je popeljala s. Natalija Palac. Zatem smo si ogledali film o življenju in delovanju šolskih sester z naslovom »120 let milosti«.

Po kosilu smo v sprevodu ob skupni glasni molitvi obiskale grobove 184 sester na bližnjem sestrinskem pokopališču.

Ob 16. uri je bila zahvalna sv. maša v samostanski kapeli v Mostarju, po njej pa prisrčno druženje s sestrami ob obilno obloženih mizah. Mlajše sestre so zapele »O nepričakovani dar« dobrotnikoma iz Kanade in nam vsem. Počutile smo se srečne in za vse hvaležne.

Kljub dežju smo se po spolzkih mokrih okroglih kamnih napotile pogledat znameniti kamniti most čez Neretvo. Ni manjkalo presenečenj od tujih turistov.

Po vsem lepem druženju smo se vrnile v zavetje gostiteljic v Medžugorje in k počitku.

V nedeljo zjutraj smo se spet pridružile sestram pri sv. maši in zajtrku. Z nami sta bili tudi provincialka s. Zdenka Kozina in vrhovna svetovalka s. Lidija Glavaš, ki smo ji izročile pozdrave za s. Klaro in našo s. Vido Tomažič v generalni hiši.

Naša skrbna s. Leopoldina nas je nato spremljala v Široki Brijeg.

Ob prihodu smo najprej videle zelo veliko cerkev, okrog polno avtomobilov, bilo je med sv. mašo. Sprejel nas je p. Vendelin, ki nam je na vrtu pokazal kraj, kamor so partizani med drugo svetovno vojno zmetali pobite frančiškane. Ogledale smo si frančiškanski muzej in galerijo, vstopile v zakladnico, v kateri so dragocene svete posode, mašni plašči, knjige in umetniške slike.

V cerkvi smo se priporočile svetim mučencem in molile za mir in ljubezen v domovini.

Obogatene z mnogimi spoznanji o pretekli in sedanji dejavnosti tega kraja smo se vrnile k sestram.

Po kosilu smo se odpravile na Podbrdo, do plavega križa – kraja Marijinega prikazovanja. V tišini smo se pogovorile z Marijo o vsem, kar smo nosile v svojem srcu.

Obiskale smo tudi Majčino selo, zavod Majke Krispine, varno hišo, ki sprejema otroke, dekleta, matere in žene, ki ostanejo brez doma. Zopet smo se zahvaljevale Bogu za naše sestre, ki tu delajo in podajajo Jezusu svoje roke, da po njih pomaga potrebnim.

Hvaležne za gostoljubje, polne bogatih vtisov ob znamenjih Božjega delovanja in sestrinske povezanosti smo se poslovile od Medžugorja ter se srečno vrnile v Slovenijo.

s. Slavka Požgane