s. Margareta nas usmerja na novo pot

PRIPOVED S. NEPOMUCENE ZIGGAL IN S. GERTRUDE NEUWIRTH

Približalo se je novo šolsko leto, a zadeva s prihodom sester iz Algersdorfa ni bila rešena. V upanju, da nas božja Previdnost ne bo zapustila, smo pričele pouk.

Pred očmi smo imele samo nalogo, da moramo od svoje strani storiti vse, da bo delo tega edinega dobrodelnega društva uspešno. Marsikaj bomo morale vzeti samostojno v svoje roke, za kar imamo vso podporo pri Društvu in, kakor je zatrdil kanonik dr. Kosar, tudi pri škofu dr. Stepišniku.

Naj dodam, da je s. Margareta še omenila, da ji je predsednica Društva namignila, naj sestre vse delo vzamemo v svoje roke, si poiščemo potrebne pomočnice in svobodno, po potrebah tega kraja, neodvisno od kogarkoli, delamo za blagor tukajšnje mladine.

Predsednica je menda takole nadaljevala: »Vaše dosedanje delo je pokazalo, da bi se tu v Mariboru dalo z vašimi spretnostmi in požrtvovalnostjo za vzgojo mladine še marsikaj storiti. Dosedanja odvisnost od vašega vodstva v Algersdorfu pa ne kaže na nadaljnji razvoj, pač pa na nazadovanje ali celo na razpad!

O tem sem govorila s častitim gospodom jezuitom, ki take in podobne razmere dobro razume, pozna pa tudi zadevne cerkvene predpise. Takole je rekel: »Če gre za vzgojo zanemarjene mladine, je tu svojevrsten misijon, delo za rešenje duš. Sestre se lahko v dogovoru s škofom, pod katerega oblast spadajo, odločijo za izstop iz ustanove in po vseh veljavnih cerkvenih predpisih ustanovijo novo cerkveno versko ustanovo v drugi škofiji. Sporazumeti se morajo v skladu s tamkajšnjimi cerkvenimi predpisi in, ker gre v tem primeru za novo samostojno cerkveno ustanovo, tudi z državnimi oblastmi pod vodstvom pravne osebe, ki tak cerkveni zavod ustanavlja in prevzema vso pravno odgovornost tudi za gospodarski obstoj ustanove. Ordinarij pa, ki odobri ustanovitev nove škofijske ustanove, mora na vodstveno mesto postaviti ustrezno osebo, navadno tisto, ki se je za ustanovitev nove ustanove zavzemala, ter ji dati naslov častita mati. Glede na vse povedano bi vam, sestra predstojnica, svetovala, da se z omenjenim gospodom jezuitom, ki je trenutno pri nas v Mariboru, osebno pogovorite. Nato pa se, iz ljubezni do ubogih otrok, ki so vaše vzgoje tako potrebni, odločite za izstop iz Algersdorfa in tu v Mariboru, v naši škofiji ustanovite novo cerkveno redovno ustanovo pod vašim vodstvom!«

Sestra predstojnica Margareta na koncu pogovora ni imela besede. Predsednica Društva pa je še nadaljevala: »Razumem vas, spoštovana predstojnica Margareta, da na moj predlog nimate besed. Vem, to bo treba premisliti. Ne bo šlo brez težav. Tudi nam ni šlo vse gladko, ko je škof Slomšek ustanovil Društvo. Nismo se znašle, kje in kako naj se lotimo dela. Omagale smo in se spraševale, ali smo storile prav, ko smo se zavezale, da sprejmemo delo. Pa smo razmišljale o cilju, ki smo si ga postavile visoko, namreč rešitev duš teh nevzgojenih otrok.

Prepričana sem, da imate pri vašem delu, ki ste si ga zastavile in ga še opravljate pri naših otrocih v Mariboru, ta edini cilj: rešitev duš. Zato premislite, se posvetujte še s svojimi sodelavkami in drugimi in se nato odločite za novo cerkveno samostojno ustanovo v Mariboru in na temelju našega Društva zgradite svojo novo redovno skupnost.«

Ne le sestra Margareta, tudi me smo z njo razmišljale o tem, kar je predlagala gospa Brandysova. Kar tako na hitro se taka pomembna odločitev ne bo dala izpeljati. Končno smo se le sporazumele, da bi bilo pošteno o vsem tem še enkrat govoriti z našo glavno predstojnico v Algersdorfu ter ji povedati, da se bomo, čeprav s težkim srcem, ločile od naše sedanje skupnosti in v Mariboru ustanovile samostojno kongregacijo, če ne bomo dobile sester za pomoč.

Sestra Margareta se je odločila za pot v Algersdorf, da še enkrat zaprosi za pomoč; vsaj tri sestre bi bile nujno potrebne. Želela je odkrit pogovor s svojo višjo predstojnico o vsem, kar jim v Mariboru dela skrbi. Pogovor pa ni bil mogoč, ker predstojnica ni dala priložnosti za pogovor; menda je zamahnila z roko in odšla.

Sestra Margareta je pred odhodom še stopila v samostansko kapelo po slovo, se z blagoslovljeno vodo prekrižala in pričela moliti rožni venec; molila je vse do Maribora in se umirila.

Nadaljnja pot je bila jasna: odcepitev od Algersdorfa in ustanovitev nove kongregacije v Mariboru; izstop iz graške škofije in vstop v mariborsko škofijo. Siromašnih in zanemarjenih otrok ne more zapustiti. Preveč so zapuščeni, nekateri celo od lastnih staršev, vrženi na ulico med slabo druščino.

Nikogar ne bodo več imeli, ki bi jim govoril o Bogu, Jezusu, ki ljubi otroke, ker njih je nebeško kraljestvo. Ona in njene sestre, sedanje in naslednje, pa bodo otrokom to pripovedovale, da si bodo zapomnili za vedno, kako jih ima Jezus rad. Sestre bodo imele otroke rade, se zanje zavzemale in žrtvovale vse do časov, ki jih bo dopustil ljubi Bog in rožnovenska Mati božja, katere praznik bo čez nekaj dni. Z otroki, sedanjimi, ki že znajo moliti rožni venec, jo bodo za njen praznik počastili. Vse, ki bodo še v prihodnje prihajali k njim, bodo naučile Mater božjo slaviti z rožnim vencem, se ji priporočati in izročati, da bo, kakor je želel pokojni škof Slomšek, »slovenski narod Marijin narod«.

Tako je predstojnica s. Margareta razmišljala vse do vrat svojega bornega stanovanja. Da, tukaj bo ostala v tej revščini z najbolj revnimi in zanemarjenimi otroki. Storila bo vse, da bodo dorasli v poštene mlade ljudi in si tako ustvarili lepo prihodnost v poklicu, za katerega čutijo veselje in se bodo zanj usposobili pri šolskih sestrah.