Spet v raju pod Blegošem

4. september 2019 - 23:45 -- s. Ema Alič

2. septembra 2018 na farno žegnanje (»sejm« po domače) sem v svoji rojstni fari Javorje nad Škofjo Loko izpovedala večne zaobljube. Sestre so takrat župnijo nekajkrat obiskale, pripravile nekakšen mini misijon ter skupaj s farani oblikovale čudovito in nepozabno praznovanje.

Tudi letos sem kot običajno v poletnih počitnicah nekaj dni preživela doma. Župnik me je poiskal in razodel željo, da bi po enem letu ob farnem žegnanju sestre ponovno obiskale župnijo in pripravile kaj lepega in spodbudnega za farane, še posebej za otroke in mlade. Po radiu je namreč slišal, da praznujemo 150. obletnico ustanovitve kongregacije in zdelo se mu je več kot primerno, da pridemo. Na hitro smo sestavile »ekipo«. V soboto sem se srečala z osnovnošolskimi otroki. Preselili smo se nekaj let nazaj v čas matere Margarete Puhar in v mesto Maribor. Predstavila sem jim, v kakšnih razmerah so živeli otroci tistega časa, da bi vsaj malo začutili hvaležnost za to, kar sami prejemajo od svojih staršev v Raju pod Blegošem. Bog je tem revežem poslal sestre. Pomagale so jim, obenem pa svoje in njihove skrbi in stiske neomajno polagale v Božje srce, tudi veliko stisko ko so se znašle pred pomembno odločitvijo o osamosvojitvi. Z otroki smo odšli v cerkev in tudi sami vsak svoje stiske položili pred Jezusa. Vsak je prejel tudi blagoslovljeno doma izdelano svetinjico Srca Jezusovega. Jezus je novo skupnost blagoslovil z vse več sester. Sestre so imele odprte oči za potrebe bližnjega in so odšle po svetu, kjerkoli so jih potrebovali. Otroci (vsaj večina) ne bodo odšli v Ameriko in Afriko, dela ljubezni pa lahko delajo marsikje: doma, v shrambi, za mizo, v šoli, v cerkvi …

Večer sem preživela z birmanci. Ravno polovica jih je prišla (nekateri od njih pa so prišli k dopoldanskemu programu).Ustavili smo se ob svetem Petru in njegovi hoji po vodi. Kaj je vera? Je samo poznavanje ali pa je morda še kaj več? Ali res lahko Jezusu zaupam in mu celo izročim svoje življenje? Pomembno in prav je, da v puberteti spoznavam sebe, a kako zelo premalo je to, če v molitvi skupaj z Jezusom ne sprejemam sebe takega, kot me On sam oblikuje. Pa vendar če gledam sebe in valove življenja, se potopim. Le pogled obrnjen k Jezusu v zvesti vsakdanji molitvi me more držati na gladini razburkanega morja. Zato je na koncu vsak sam napisal Jezusu pismo, v katerem mu je razodel, kar nosi v svojem srcu.

V nedeljo so se mi pridružile še s. Veronika, s. Bernarda in s. Zala. Pri dveh dopoldanskih mašah so pripravile lep nagovor. Spregovorile so o vrednotah redovnega življenja. Življenje v skupnosti pomeni mnogo več kot le to, da živimo pod isto streho. Pomeni deliti si življenje, svoj vsakdan, skupaj moliti. Sestre smo poslane vsaka s svojim poslanstvom v skladu z darovi, ki jih je prejela. Naše poslanstvo pa je še mnogo več kot le to, je pričevanje. Sestra Zala je podelila izkušnjo  svojega poklica, kako jo je Bog našel sredi načrtov, ki jih je imela za življenje. Ti niso vključevali redovništva, niti Boga ne, vsaj ne tako zares. A On jo je povabil in odgovorila je.

Po obeh svetih mašah smo prijetno poklepetale s farani, ki so pripravili slane in sladke jedi. Sama v teh krajih vedno najdem tisti raj pod Blegošem. Ne vem, kako druge sestre, ampak slutim, da bi mi morda prikimale … Iskreno pa si želim, da bi bil to ne le raj, ampak tudi Raj, kjer bi prebival sam Bog. Zato sem resnično hvaležna, da sem smela nekaj tega, kar sem prav tu prejemala skozi otroštvo in mladost, podeliti domačim ljudem.

Že pred leti pa je nastala pesem, ki tudi nekaj pove:

Se kaže Bog v teh krajih vsepovsod,
a zdi se skrit, le malokdo spozna Njegov dotik.

Z močjo, o Bog, obišči te ljudi,
Ti, ki neskončno vsemogočen si.
Naj oznanilo pride v srca vsa,
naj evangelij ta čudoviti svet spozna.

Govori jim tako, da bodo razumeli,
da s Kristusom v vsakdanu bodo zaživeli.
O, Sveti Duh, podpri oznanjevalce,
ki nosili bodo blagovest v te klance.

Posebej mladi rod naj novih najde zdaj poti,
da evangelij v resnici zaživi.

s. Ema Alič