Spokornost

Prve mariborske šolske sestre pod vodstvom ustanoviteljice m. Margarete Puhar so bile redovnice tretjega reda sv. Frančiška Asiškega in kot take prevzele tudi nekatere spokorne vaje, ki so bile takrat v navadi pri Frančiškovih redovih.

Starejše sestre (s. Regina Gosak, s. Aleksija Erzar, s. Šolastika Žurman) so nam pripovedovale, da so sestre naše mlade kongregacije živele zelo spokorno. Po zgledu svetega Frančiška so mrtvičile svoje telo tudi z nekaterimi za ta namen pripravljenimi pripomočki. Pokorile so se tudi tako, da so ponoči vstajale k molitvi, spale na trdih ležiščih, se postile, odrekale nekaterim jedem, ob petkih prenašale žejo v spomin na dobrega Odrešenika, ki je žejen umiral na križu; ob sobotah so se na čast Mariji, božji Materi, odrekle sadju itd. V svoji gorečnosti so bile zelo iznajdljive in vse tegobe svojega življenja prenašale skrito, v zavesti, da so redovnice spokornega reda svetega Frančiška. Nekatere spokorne vaje so se obdržale vse do novih konstitucij leta 1922 oziroma do pokoncilskih časov. Naj nekatere naštejemo.

Spokorni pas – že samo ime pove, da je bil za pokoro – je bil iz nerjaveče kovine in sestavljen iz gibljivih delov. Opasati ga je bilo treba na golo telo. Pri hoji, delu, kretnjah in pri vsakem premiku v pasu je povzročal bolečine; včasih tudi rane. Odvisno od gorečnosti osebe, ki ga je uporabljala in od načina, kako si ga je nadela. Nosile so ga iz ljubezni do trpečega Zveličarja, v zadoščenje za grehe sveta, za spreobrnjenje določenih grešnikov, da bi Bog s kaznijo prizanesel svetu, ki ga z grehi žali itd.

V času moje kandidature in noviciata (od 1916 do 1920) je v materni hiši nosilo spokorni pas še kakih deset starejših sester. Spoznale smo jih po previdni hoji in kretnjah. Ko so pisale v šoli na tablo, so ob kakšni neprevidni kretnji od bolečine kar zadrgetale. Mlajše sestre tega spokornega predmeta nismo nikoli dobile v uporabo. Voditeljica novink s. Aleksija Erzar pa nam je tri primerke tega pasu pokazala in nas seznanila z uporabo.

Drugo spokorno opravilo je bilo tedensko bičanje ob petkih. Nagib je bil enak kakor pri spokornem pasu: v spomin na Jezusovo bičanje. O bičanju raznih spokornikov smo v življenju svetnikov veliko brale. V naši kongregaciji je bilo bičanje odpravljeno po koncilu, v nekaterih redovih in pri posameznikih pa menda še ne povsem.

Spokorni post ali pritrgovanje pri jedi, odpoved raznim jedem (mesu, sladkarijam, sadju, vinu ali da se do sitega naje le enkrat dnevno, odpoved razvedrilu itd.) je bilo za časa m. Margarete in tudi v mojem času ne le za redovne osebe, ampak za vse vernike zelo strogo. Z leti ga je Cerkev omilila. V navadi pa je ostal post ob kruhu in vodi marsikje še danes. Poznam matere, ki so si za srečo svojih otrok ob molitvi rožnega venca naložile tudi post ob kruhu in vodi in vzdržale več mesecev. Velika moč materine ljubezni …!

V samostanu smo se od Cerkve določenih postov strogo držali. Marsikaj od tega pa predstojniki sestram niso dovolili, razen tistim, ki so bile trdnega zdravja. V svoji gorečnosti pa so si sestre mimo predstojnice, pri spovednikih, izposlovale dovoljenje za razne spokorne vaje. »A mati so, v veri, da delajo prav, ponižno prosili spovednika, da naj takih dovoljenj sestram ne daje, ker so med temi gorečnicami tudi sestre, ki so šibkega zdravja in zato v nevarnosti, da zbolijo.« Šlo je tudi za sestre, ki so bile z delom zelo obremenjene in se je bilo bati, da bi jim taka dodatna spokornost nevarno načela zdravje, kar si je skupnost najmanj želela.

Da je bila ta ponižna »materina« prošnja z razumevanjem sprejeta, se sicer ni govorilo, a od takrat dalje brez »matere« nobena sestra ni dobila dovoljenja za spokorne vaje.

Pač pa je m. Margareta ob neki priložnosti pri rekreaciji začela pogovor o drugačnih spokornih vajah, ki zdravja ne spodkopavajo: o premagovanju samega sebe, ki je povezano tudi z neke vrste duhovno vzgojo. Najprej je imenovala samo dve razvadi, s katerima naj bi se v duhu pokore resno spoprijele, ne da bi s tem ogrožale zdravje. Ti dve pogosti napaki sta radovednost in nepotrebno govorjenje ob nepravem času in na nepravem kraju.

Po pripovedovanju s. Regine Gosak »so mati« deloma v šali deloma pa resno mislili in govorili, kako naj bi svojo radovednost s premagovanjem v duhu pokore naredile za Bogu ljubo dejanje. Poznala sem osebo, ki ves postni čas ni pogledala skozi okno. Ko je npr. ob obiskih nastalo hrupno veselje, je ni zanimalo, kdo je prišel in ni prisluškovala govorjenju. Premagala je vsako prisluškovanje, prebiranje romanov … (v sedanjem času bi mati gotovo navedla tudi gledanje filmov na televiziji, saj so nekateri celo neprimerni).

Da je bila m. Margareti posebno pri srcu tihota, je razvidno že iz zapisa v poglavju o tihoti. Ob vsaki priložnosti je vedno znova poudarjala vrednost tihote. Zato ni bilo nič posebnega, da je tihoto uvrstila med duhovni post.

Za te vrste posta je je bilo dovolj priložnosti od jutra do večera, v vseh letnih časih, zunaj in znotraj samostana, po stopnicah, hodnikih, v spalnici, v cerkvi, med delom itd. Z dobrim namenom in pravo resnobo spolnjevana tihota je bila po mnenju m. Margarete zveličavni duhovni post za vse starosti in poklice. Za nas v samostanu pa bi bilo priporočljivo, da bi kdaj vzele za predmet premišljevanja tudi vrednost tihote za duhovno življenje. Za zgled bi nam lahko služili nekateri redovi na Slovenskem, ki imajo v svojih pravilih strogo molčanje.

Večni zgled molčečnosti nam je božja Mati Marija, ki bi svetu imela marsikaj povedati o sebi in o svojem Sinu Jezusu, a je molčala in vse »ohranila v svoje srcu«. In kakor priča evangelist, je tudi Jezus pri sodni obravnavi pred judovskim sodiščem molčal. To je zapisano za vse rodove in čase: »Jezus pa je molčal.«

Mati Margareta pa nam ni pozabila dati tudi zgleda naših starejših sester, ki so znale malo govoriti in veliko molčati, kakor so se spominjale sestre. Svoje molčanje so znale oplemenititi z dobrim namenom in ga darovati v zadoščenje za grehe lažnivosti, opravljanja, obrekovanja, prepirljivosti, raznih drugih žalitev, pohujšljivega govorjenja, kletvic itd.

Skrbela je, da bi se med sestre, ki so s prizadevnostjo in božjim navdihom skušale sejati v brazde svojega redovnega življenja le dobro seme, ne zasejala tudi ljuljka nesporazumov, prerekanj, neodgovornih besed, nepreverjenih obdolžitev, ki ob »zvišani intonaciji« žalijo in se le težko pozabijo. Zato želim, da bi se sestre zavedale Jezusovega obiska, ki v svetem obhajilu v podobi hostije prihaja v naše srce, da ga ne bi onečaščale s praznimi besedami, ki za božjo zakladnico nimajo veljave in so zato za Bogu posvečene osebe neprimerne.

Mati Margareta je v zvezi z duhovnim postom pospeševala navado, da so sestre pred odhodom iz samostana predstojnico kleče poprosile za blagoslov z znamenjem križa na čelo z blagoslovljeno vodo. Prav tako so storile tudi ob prihodu domov, obenem pa sporočile, kako so opravile nalogo. Tak družinski blagoslov so prejele ob vseh izjemnih priložnostih (nočno delo, začasna odsotnost od skupne molitve ali prošnje za osebne in učne pripomočke).

Kako spodbudno je bilo za nas novinke, s kakšnim spoštovanjem smo gledale na ugledne starejše sestre, nekdanje predstojnice, kako ponižno in spoštljivo so pokleknile pred svoje mlajše naslednice oziroma izvoljene predstojnice in prosile za vse, kar so potrebovale.

Naj imenujem le nekatere take vzorne redovnice: nekdanja vrhovna predstojnica m. Angelina Križanič, m. Stanislava Voh, ravnateljica učiteljišča s. Luitgardis Schweiger in mnoge pomembne osebnosti učiteljskega zbora iz samostanske skupnosti, kaj šele neimenovane ponižne preproste sestre, ki se niso nikoli izmikale samostanskim navadam.

Mati Margareta je priporočala te vaje za duhovni post kot zadoščenje za grehe nepokorščine, nespoštovanja, družinskih zdrah in prepirov med starši in otroki, za malomarnost v skrbi za ostarele matere in očete, ki včasih pogrešajo najpotrebnejše za življenje in čakajo odrešitve.

Med redne spokorne vaje naše kongregacije smo štele tudi obtožbo. To spokorno dejanje je bilo navadno zadnji dan v tednu in je obsegalo vse, kar smo med tednom iz malomarnosti, brezbrižnosti in nevestnosti opustile: skrb za redovno obleko in razne predmete v stanovanju, v učilnicah, če smo pozabile zvečer zapreti okna, zakleniti vrata, pogasiti ogenj v peči, ugasniti luči, pogledati, ali so stroji in naprave izključene, če smo povzročile škodo, se zaklepetale, ob prepovedanem času in kraju jedle, si same krojile dnevni red, izhode iz samostana in še marsikaj, kar se vestni redovnici ni zdelo prav, pa vendar ni spadalo pod zakramentalno spoved.

S koncilom je bil ta spokorni običaj (lahko bi rekli tudi vzgojna navada) odpravljen. A pred kratkim je bilo iz ust nekaterih sester slišati, da je to na škodo naše samovzgoje, ki je potrebna vsakemu človeku, kaj šele redovnici.

V tej zvezi bi rada povedala, kako se je (mislim, da leta 1923) s. Fabijana Neuwirth spominjala zadnje obtožbe sestre Margarete na večer starega leta 1900 v materni hiši v Mariboru pred vsemi zbranimi sestrami. Zaradi starostne oslabelosti je večinoma ležala. Na večer, ko je slišala, da se sestre po večerni molitvi zbirajo k obtožbi, je strežnico s. Šolastiko Žurman prosila, naj ji pomaga in jo pelje v refektorij, da bi se udeležila spokorne obtožbe. Seveda ji je sestra to željo rada izpolnila. Sestre so se njenega prihoda zelo razveselile in ji brž pripravile stol, da bi sedla. Mati pa ni sedla. Z vso voljo se je oprla na stol in pokleknila in z vso resnostjo opravila svojo obtožbo. Ob koncu, še vedno kleče, je sklenila roke in svojo redovno družino prosila odpuščanja, ker je bila tako nepopustljiva in zahtevna, ko je šlo za izpolnjevanje redovnih pravil, hišnega reda in navad naše kongregacije. Zahvalila se je za njihovo pripravljenost izpolniti vse, kar je redovno vodstvo želelo storiti v prid redovne skupnosti, da bi čim bolj služila namenom, za katere je bila ustanovljena. Zahvalila se je, da so takrat, ko jih je Bog poklical v redovni stan, svoj korak usmerile prav k šolskim sestram v Mariboru. »Tu ste zveste redovnim obljubam dale vse svoje moči in sposobnosti ter ste se nekatere z velikimi žrtvami usposobile za delo v naši kongregaciji. Pa tudi s svojo številčnostjo ste pripomogle, da nam je bilo omogočeno sprejemati delo tudi zunaj materne hiše; ustanavljati podružnice naše kongregacije ne le v Sloveniji, temveč tudi v drugih deželah.

Kako srečna sem in se Bogu, rožnovenski Mariji, svetemu Jožefu in tudi vam, drage sestre, zahvaljujem za vso pomoč, oporo, za molitev, žrtve in zvestobo pri delu za našo kongregacijo. Bog je dal blagoslov našemu delu pri vzgoji otrok. Po prvotni želji škofa Slomška in poznejši naši želji smo vse moči darovale v prvi vrsti za vzgojo zapuščenih, revnih otrok našega mesta. Zahvalim se vam, ker ste se temu delu z vsem srcem tudi materinsko posvetile. Zdaj na ulicah Maribora ni več videti nobenega zapuščenega otroka. S tem pa vsa beda še ni odpravljena. Naše ustanove naj ostanejo zveste svojemu prvotnemu namenu. Skrb za vzgojo in nego naj najprej posvetijo otrokom iz revnih družin in šele potem tistim, ki so sposobni plačevati celotno oskrbnino oziroma šolnino. Pri tem si posebno prizadevajte, da v naši praksi med revnimi in bogatimi ne bo nikoli nobenih razlik. Prepričana sem, da bo ta dobrodelnost naše Frančiškove ustanove nagrajena z božjim blagoslovom.

In za leto 1901, ki ga bomo opolnoči začele, vam ponovim že znano voščilo za zdravje in blagoslov pri delu z mladino. Želim, da bi tudi v prihodnje med vami vladala spoštljiva, po božji zapovedi zaželena in blagoslovljena sestrska ljubezen ter ljubezen in zvestoba do naše ustanove, pa čeprav boste delale v drugih škofijah in deželah zunaj Slovenije. Prosim, ostanite molitvene, ponižne in skromne ter po svojih večnih zaobljubah Bogu in svojim predstojnikom zveste redovnice tretjega reda svetega očeta Frančiška Asiškega, tega ponižnega, skromnega, pokornega posnemovalca križanega Kristusa. Ta ponižni, pokorni, ubogi Kristus, Frančiškov in naš učlovečeni Bog, ki je po volji nebeškega Očeta in iz ljubezni do nas grešnikov dal svoje sveto telo v trpljenje in smrt na križu, je edini vreden, da postane »Moj Bog in moje vse!«

Drage sestre! Želela bi, da bi ta molitev našega svetega očeta Frančiška postala tako rekoč večna molitev tudi našega, Bogu posvečenega življenja. Ob vseh dnevnih opravilih, veselju, trpljenju, zdravju, bolezni, sreči, razočaranjih, molitvi, kesanju, spoznanju napak svojega značaja in nagnjenj naše narave, ki le prerade potrkajo na naš jaz, češ jaz sem boljša, bolj uspešna. Druge so v primeri z menoj prave reve. Mogoče celo po farizejsko, »… da nisem taka kakor oni cestninar«. In še polno podobnih primerov, ki kdaj pa kdaj hočejo zasesti prestol v naši, k slabostim nagnjeni naravi.

Zato, drage sestre, prosim, naj bo od jutra do večera, ob vsaki priložnosti našega življenja, ta častilna in prosilna molitev 'Moj Bog in moje vse', moljena za nas same, za sosestre in predstojnike, za našo kongregacijo, za mladino, za družine, za mnoge tudi nepoznane v naši domovini in sveti Cerkvi češčenje, prošnja in zatrdilo, da naj bo 'Moj Bog in moje vse' mojega in vašega Bogu posvečenega srca večna molitev vsega našega življenja.«