Tihota in »sveta tihota« po m. Margareti

Znano je, da imajo nekatere samostanske skupnosti moških in ženskih redov v svojih predpisih tudi omejevanje nepotrebnega govorjenja ali tihoto. Tihota, ki jo je m. Margareta vpeljala v svoji novi redovni skupnosti, je bila dvojna. Prva ali »stroga« tihota, imenovana tudi »sveta tihota«, je bila od večerne molitve do zajtrka drugega dne. Veljala je za vse dni v letu, seveda z izjemo posebnega dogodka, ki bi se primeril ob poznih večernih ali zgodnjih jutranjih urah. V takem primeru je bilo treba tiho, brez hrupa obvestiti predstojnico ali v te namene določeno namestnico. V času »svete tihote« pa je bilo vsaki sestri dovoljeno govoriti s svojo predstojnico, seveda le, če je šlo za pomembno zadevo.

Ves preostali čas med dnevom je bila za sestre predpisana tihota – varovati se vsega nepotrebnega govorjenja med delom, med hojo po stopnicah, na hodnikih, med hojo zunaj doma, govorjenja ob nepravem času in kraju, kar je bilo v večjih zavodih tudi označeno z napisom »Silentium«. Razumljivo je, da ta tihota ni veljala za tiste, ki so imele opravka z otroki, s strankami ali pri skupinskem delu, kjer se je bilo potrebno dogovarjati itd.

Sestre so pripovedovale, da »so bili mati« glede tihote med dnevom, zlasti pa svete tihote precej dosledni. Priporočali so, da se večkrat vprašajo, zlasti pa pri spraševanju vesti opoldne in zvečer, kako je bilo z njihovo tihoto. Koliko dragocenih ur in zapravljenega časa se ne bo nikoli več povrnilo, koliko pozdravnih misli, namenjenih Jezusu v presvetem Zakramentu ali naši materi Mariji je bilo opuščenih in vernim dušam v vicah, grešnikom, otrokom ali celo njim samim namenjenih zveličavnih milosti ni bilo podeljenih zaradi naše ohlapnosti do tihote.

Kakor je bil v samostanu predpis za tihoto, je bil predpis tudi za sprostitev, rekreacijo. Tudi v tem je bila m. Margareta zelo dosledna.

Po kosilu je bila vsak dan obvezna enourna rekreacija, prav tako pa tudi aktivno sodelovanje pri njej. Ker je bila rekreacija del dnevnega reda, se ji ni smela odtegniti nobena sestra, pa tudi predstojnica ne. Vsaka se je morala aktivno udeleževati pogovorov in dejavno sodelovati pri vsaki rekreaciji. Vsaka je morala po svojih zmožnostih prispevati, da je bila rekreacija res živahna in razvedrilna. Za odsotnost je bil potreben pomemben vzrok in dovoljenje predstojnice.

Spominjam se, kako smo kandidatinje (v samostan sem prišla leta 1916) z zanimanjem opazovale živahnost, razigranost in duhovitost velikega števila sester (50 do 60), ki se je po kosilu, ob ugodnem vremenu tudi na vrtu ali na dvorišču pod košatim kostanjem, zbrala k živahnemu pogovoru. V trenutku, ko pa je ura pokazala konec rekreacije, so sestre vstale, kot bi trenil, pospravile ročna dela (kvačkanje, pletenje itd.) in popolnoma tiho vstopile v cerkev, pozdravile sv. Rešnje telo, nato pa naglo odhitele, brez besedice, po svojih poklicnih dolžnostih.

Za nas kandidatinje je bilo precej spodbudno tudi, ko smo videle sestre častitljive starosti in na pomembnih položajih v hierarhiji kongregacije, kako so po večerni molitvi počakale na pobožno počastitev Svete Trojice: »Čast bodi Očetu …!«, nato pa točno vse naenkrat brez izjemnega posedanja vstale in brez obotavljanja disciplinirano odšle k počitku.

Po samostanski hiši se je naselil čudovit mir, ki je na nas, ki se še nismo povsem otresle posvetnega hrupa, iz katerega nas je poklical božji glas, vplival osrečujoče in spokojno, naravnost pobožno. Tudi me smo šle k počitku s prošnjo k Bogu, da bi bilo dano tudi nam čim prej vstopiti v vrste teh naših vzornih sester.

Še beseda ali dve glede dovoljenja za delo po večerni molitvi. Primerilo se je, da so sestre učiteljice imele veliko dela s pripravo za naslednji dan ali s popravljanjem nalog, ki jim jih v popoldnevu ni uspelo dokončati. Že pred večerno molitvijo si je morala vsaka izprositi dovoljenje, ki ga je seveda dobila, vendar taka nočna dela niso smela priti v navado zaradi zdravja sester, kot je bilo rečeno.

Za nočni študij, zlasti me mlajše, nismo dobile dovoljenja. Svetovali so nam, naj za študij čim bolj izkoristimo dnevni čas. Gotovo so naše vzgojiteljice imele za to svoje razloge.