Ustanovitev nove kongregacije šolskih sester v Mariboru

Trinajsti september 1869 je bil za novo malo redovno skupnost šolskih sester v Mariboru velik dan. Ta dan je dr. Stepišnik ustanovo odobril in za njeno vodstvo potrdil sestro Margareto Puhar ter ji, po praksi Cerkve, kot ustanoviteljici kongregacije podelil poseben častni naslov: častita mati.

V Zgodovini mariborske province, ki sta jo spisali sestri Leonita Rojs in Avguština Zorec, je pomemben stavek, ki se glasi:

»Ta dan je rojstni dan naše kongregacije in Maribor njen rojstni kraj.«

Tako je kongregacija šolskih sester prva cerkvena redovna ustanova, ki je nastala na Slovenskem.

Cerkvenopravno je bila škofijska ustanova in je spadala pod jurisdikcijo mariborskega škofa dr. Stepišnika, prvega naslednika škofa Slomška.

Tudi za mesto Maribor je bilo leto 1869 pomembno, ker je za vzgojo šolske mladine dobilo prvo cerkveno ustanovo z imenom Šolske sestre sv. Frančiška Asiškega.

Sestra Nepomucena je s. Gertrudi Neuwirth, s. Regini Gosak in drugim sestram pripovedovala, kako je bil ta dan za mlado redovno skupnost srečen in vesel, ko je bila končno od Cerkve odobrena in sprejeta. Z njimi je bil srečen in vesel tudi številni naraščaj kandidatinj, od katerih jih je sestra predstojnica sedem že pripravljala za preobleko. Prav tako srečna je bila tudi predsednica Društva katoliških gospa grofica Brandys, ki je obiskala ustanoviteljico mater Margareto, ji čestitala in ji v dokaz nadaljnjega skupnega zvestega dela za mariborsko mladino stisnila roko.

Seveda, kjer so bile sestre in kandidatinje, so se zadrževali tudi otroci; zato so vsi odšli v kapelo in v zahvalo Bogu zapeli Te Deum in zmolili rožni venec na čast rožnovenski Kraljici.

Ko so sestre ta dan po skupni molitvi prejele prvi večerni blagoslov od matere Margarete, so ji kleče poljubile roko in obljubile, da ji bodo do smrti zveste, da se bodo z vsemi močmi posvetile delu za zapuščene mariborske otroke, si po njenem zgledu prizadevale za zvestobo Bogu in se od očeta Frančiška učile ljubiti in služiti križanemu Odrešeniku.

S tem je bil ta dan končan. Sestra Nepomucena pravi, da so vse šle k počitku, m. Margareta pa ne. Ona je ostala v kapeli do jutranjih ur. Razumele so, da si je po vsem, kar ji je prinesel dan, zaželela miru. In kje naj ta mir najde, če ne v nočnih urah pred tabernakljem domače kapele.

Kdo ve, kaj ji je v teh nočnih urah zahvale in prošnje k Bogu spomin še vpletal v molitev? Mogoče to, kar jo je toliko prizadelo, da ni mogla pozabiti: namreč prizor, ko so otroci, ki so k sestram hodili v šolo, s seboj začeli voditi svoje tri-, štiri-, petletne sestrice in bratce, skrajno zanemarjene in lačne. Ko so dobili kruh, so ga z obema rokama tlačili v usta, nato posedli na ulici po tleh, obrnjeni proti vratom, če se bodo še odprla in bo še kaj prišlo za njihov lačni želodček. Seveda so dočakali še kosilo in za odhod še večerjo. Taki obiski so bili vse pogostejši in številnejši. Pa ne le sestrice in bratci. Lačna poulična otročad se je, držeč se za roke, večkrat pripodila k sestram po kruh.

Teh otrok sestre niso poznale, ker jih Društvo katoliških gospa še ni zajelo v seznam potrebnih. A sestre bodo tudi za te otroke morale nekaj storiti, da ne bodo zaman posedali okrog hiše in zaman upirali svojih lačnih oči, ki so hrepenele po kruhu, ljubezni in dobri besedi. M. Margareta ve, da bodo njene sestre vse to otrokom tudi dajale. A to še ni vse. M. Margareta je iskala odgovor v molitvi. Ko bi imele streho, bi jih sprejela, da ne bi posedali po cesti slabo oblečeni, bosi, ob vsakem vremenu. Ne gre le za prostore, tudi sester ji še manjka. Pa bi mogoče le šlo zdaj, ko imajo kandidatinje. Ta dobra dekleta iz naših vasi, iz zdravih in vernih družin, bi jih umivale, prale, krpale srajčke, oblekice, predpasnike, se z njimi igrale, prepevale, jim kaj lepega povedale o angelčkih, ki otroke varujejo, jih poslušajo, kaj govorijo, gledajo, kaj delajo; jih učile moliti, kakor so jih doma učile njihove dobre mame. Tudi o dobrem Jezusu in njegovi materi Mariji bi jim kandidatinje znale marsikaj lepega povedati.

M. Margareta se je zaupno ozirala v kip Matere božje in zaprosila: »Marija, bodi naša gospodinja, naša varuhinja in mati …« Otroški vrtec bi potrebovali, in to čim prej, da se otroci, prepuščeni sami sebi, v slabi družbi, ne bodo pohujševali, navadili grdega govorjenja, lažnivosti, tatinstva in še česa bolj pogubnega.

Pred oči matere Margarete je to noč med molitvijo v kapeli prišla slika njene od Cerkve potrjene kongregacije in njen razvoj. Videla je, da se bo z božjim blagoslovom ta njena kongregacija razširila in zajela bližnjo in daljno okolico. Dela bo veliko. Kandidatinje se priglašajo, a jih nimajo kam sprejeti; primanjkuje šolskih prostorov in prostorov za brezdomske otroke.

V domišljiji si je naslikala veliko šolsko poslopje za bodočo šolo, od ljudske do učiteljišča, da se bo tudi redovni naraščaj šolal doma; kje bodo delavnice za šivilje, za ročna dela; kje bo vezilnica za cerkvena oblačila, kje učni kabineti za razne stroke itd.

»In samostan za sestre naše nove kongregacije? Saj že sedaj nimamo kje stanovati in smo utesnjene do skrajnih mej. Kaj bo, ko bo število sester naraščalo? Moralo bo naraščati zaradi šolskih potreb zavoda. Misliti bo treba na več ko sto sester in kandidatinj.

Kje bo hišna kapela? Kaj kapela, cerkev za bodoče šolske sestre, kandidatinje, učenke, da bo prostor za Boga med nami, kjer se bodo zbirale k češčenju svetega Rešnjega telesa, k skupni molitvi, k sveti maši, k sprejemu-preobleki kandidatinj, k zaobljubam novink, duhovnim vajam za sestre, ne le za domače mariborske, marveč tudi tiste, ki bodo delovale v drugih krajih, drugih deželah, morda cela na drugih celinah, pa bi občasno rade prišle domov v materno hišo, da si bodo zopet nabrale novih duhovnih moči za delo na podružnicah.

Sveti Jožef, kako bo naša mlada kongregacija vse to zmogla? Ta poslopja naj bi svojemu namenu služila vsaj sto let in še naprej! Ko pa niti potrebnega zazidalnega zemljišča nimamo in ne denarja zanj! Kje je gradbeni material, kje obrtniki, kje delavci?

Sveti Jožef, bodi naš skrbnik. Vzemi v svojo oskrbo našo mlado kongregacijo šolskih sester. Ti poskrbi in vodi vsa ta dela, ki so potrebna za naše delo tukaj in v prihodnje, morda tudi kje drugje. Sveti Jožef, ti, ki si znal za svojo družino najti dom in zanjo slabeti, pomagaj nam; tebi izročam vse svoje velike skrbi; ti vse vodi kakor doslej, ko me nisi nikoli zapustil in si vodil vse tako, da je bilo prav. Sveti Jožef, bodi naš skrbnik in naš krušni oče še naprej. Le s teboj bomo zmogle ta velika dela, vsa nepredvidena bremena, ki nam jih nalaga naš novi vzgojni zavod. Sveti Jožef, pomagaj nam, sveti Jožef, prosi za nas!

Ljubi Jezus, ki med nami prebivaš, ostani z nami in našo kongregacijo. Tebi, naš božji Učenik, izročam vse naše vzgojno in šolsko delo, blagoslovi ga, da bo rodilo božje sadove za čas in večnost. Po rokah tvoje in naše Matere Marije izročam sebe, svojo mladino in sestre, ki bodo kdajkoli vstopile in delale v naši kongregaciji, in vse, ki so nam izročeni. Vse položim v božje Srce Jezusovo. Zakraljuj nad našimi srci in dušami, saj so božja last. Prosim te, razsvetljuj nas in obrni svoj pogled v našo dušo in njene potrebe, da Te borno z vso dušo častile in ostale zveste zaobljubam, ki smo jih pred Teboj, Kralj, obljubile za večno.

Blagoslovi nas, da bomo poslušale glas Tvojih evangeljskih besed ter vse božje navdihe, ki so dar Tvoje dobrote, in se s Tvojo milostjo ravnale po njih.

Blagoslovi nas, da ne bomo nikdar govorile, kar Ti, naš dobri Jezus, ne slišiš rad. Daj, da bodo naše besede resnične in pravične in da nikoli ne bodo žalile Boga in ne bližnjega.

Blagoslovi naše revno človeško srce, da ne bo nikdar nezvesto Tvoji božji ljubezni, s katero si šel za nas v trpljenje in v smrt na križu …

O, Jezus, z vso hvaležnostjo in vdanostjo Te v tej uri, v zavesti svoje nevrednosti in ničnosti, na kolenih prosim, zakraljuj nad nami, Ti, dobri in usmiljeni Jezus! Bodi Kralj in Vladar naših src in naših duš za vedno.«5

---------------

5. Po svoji kar družinsko sestrinski domačnosti so prve sestre nekoč s. Margareto vprašale, kako je v kapeli prebedela in premolila tisto noč po 13. septembru 1869, ko jo je škof dr. Stepišnik imenoval za prvo častito mater samostojne kongregacije šolskih sester v Mariboru. Malo je premišljevala, kakor da bi nerada govorila o tej noči, nato je le ustregla in povedala o svojih razmišljanjih, o potrebah, povezanih z novo kongregacijo, pa tudi o skrbeh in molitvah ter prošnjah k Jezusu, Mariji in Jožefu. Ena izmed sester je to stenografirala in razširila med druge sestre. V Repnjah nam je s. Fabijana, naša prednica, to prebrala. In tako se je skoraj v celoti ohranilo v mojem spominu do danes.