Vzgojne metode s. Margarete

Sestra predstojnica m. Margareta je večkrat priporočila, naj z otroki ne bomo pretrde; tudi naj čim manj svarimo s predolgimi in prepogostimi pridigami. Če je le mogoče, naj z otrokom, ki je kaj zagrešil, uredimo »med štirimi očmi«. Pri tem naj ne uporabljamo sramotilnih in ponižujočih besed, ki otroka žalijo in prizadenejo njegov ponos. Iz ust sester naj bi otrok ne slišal nikoli nič takega. Posebno naj se nobena ne spozabi, da bi otroka kaznovala s šibo ali ga tepla. Redovnica naj se nikoli ne pregreši s tako surovostjo, da bi svoje roke uporabljala za kaznovanje otrok, ampak rajši za blagoslov. S takimi kaznovanji bi otroka globoko razočarali in v mladi duši bi se podrlo zaupanje in spoštovanje do redovnic za vedno. Otroka je treba posvariti tako, da bo čutil, da ga imamo radi in mu dobro želimo.

Tudi naša vzgoja naj ne poudarja samo slabih lastnosti. Vzgojo je treba graditi na pozitivnih lastnostih, ki opogumljajo. Vsak otrok jih ima, le da jih v družini ali zunaj nje ni še nihče odkril ali priznal.

Zapomniti si moramo tudi, da dobra beseda dobro mesto najde. Če pa ne uspemo, je treba veliko in potrpežljivo moliti. Zato je vpeljala pri naših skupnih molitvah tudi prošnje za naše otroke.

Sestra Nepomucena je sestri Gertrudi Neuwirth pripovedovala, kako je neki večer, preden je šla k počitku, pogledala v sobo, kjer so se med dnevom zadrževali otroci. In kaj je videla? Predstojnica Margareta je klečala na prostoru otroka, ki je sestram delal velike preglavice. Iznenadena nad nepričakovanim prizorom je vzkliknila: »Sestra predstojnica, kaj pa se je zgodilo, da ste tukaj ob tej nenavadni uri? Pritajeno jo je povabila: Pokleknite še vi, da bova na tem prostoru za tega našega porednega otroka skupaj zmolili rožni venec!«

Torej je naša predstojnica kleče molila zanje. Sestre pa je resno svarila pred tem, da bi otroke kaznovale z molitvijo, s pritrgovanjem hrane ali da bi morali kleče prositi odpuščanja. Rekla je, da se pred Bogom kleči, morda tudi kdaj pred starši, ki so otroku dali življenje, pred sestro pa le za blagoslov. »Jezus je otroke ljubil, ljubimo jih tudi me«, je zaključila.

Sestra Nepomucena nadaljuje: »Ob neki priložnosti je sestra predstojnica Margareta prišla na posebno misel. V prostem času nas je obiskala v razredu, nato otroke pri ročnem delu in šivanju. Z otroki se je o marsičem pogovarjala in mimogrede vprašala, ali kdaj molijo za starše. Dobila je porazne odgovore: »Nikoli mi še nihče ni rekel, naj za starše molim!«

»Za starše ne bom molila, ker me tepejo in me nimajo radi.«

»Mame nimam, oče pa je malo doma. Ko pozno ponoči pride domov, nas preklinja. Če se ne skrijemo, nas pretepa ali vrže na cesto. Ne maram ga in zanj ne molim.«

Četrta deklica je zajokala, skrila obraz v dlani in odgovorila: »Mama je od nas odšla. Iskala sem jo in našla, ko je v senci dreves ležala z nekim tujim človekom. Stekla sem k njej in jo poklicala in prosila, naj pride domov, a me je spodila in kričala, naj se ji spravim izpred oči!«

»Z mamo molimo za očeta, ki pride domov pijan, se krega, nas tepe, vrže iz stanovanja. Ko zaspi, se vrnemo, obrišemo solze in molimo, da bi se poboljšal, pa nič ne pomaga!«

Sestra predstojnica je še naprej z otroki prijazno kramljala, to in ono spraševala, npr. ali otroci vedo, kdaj imajo starši god, kdaj rojstni dan. Dobila je različne odgovore. O praznovanju božiča in velike noči so povedali, da so jim dobre gospe prinesle suhega sadja, orehov in piškotov, za veliko noč pa pirhov, klobaso in hleb dobrega kruha.

V posebno veselje je bilo nekaterim tepežkanje na dan nedolžnih otrok, ko so po stari navadi s cekarjem in šibo v roki nadlegovali Mariborčane s »frisch und g'sund, frisch und g'sund, lange leben, Seksar geben« in nabrali različnih jestvin in še kak grošek zraven za sladkarije.

Po pripovedovanju s. Nepomucene jih je sestra predstojnica poklicala na pogovor o tem, kar je o družinskih razmerah otrok slišala iz njihovih ust. 'Tako so bolj razumele, zakaj nekateri otroci nimajo veselja do pouka, so zagrenjeni in se nekateri niti smejati ne znajo več. Nadaljevala je s pomenljivim razmišljanjem: »V ta Maribor nas je Bog poklical, da sprejmemo v varstvo in vzgojo te zapuščene otroke. Društvo katoliških gospa nam za to delo celo nekaj plača. Dolžne smo, da po teh otrocih storimo tudi kaj za starše. In kaj? Nekaj, kar bi starše in otroke medsebojno povezovalo in bi nekako zaživeli vsaj nekoliko družinsko skupnost in nekaj pravega otroštva. Saj tako slabih družinskih razmer v drugih krajih zlepa ni. To sem povedala predsednici našega Društva grofici Brandysovi in vprašala, kaj naj storimo. Vse rešitve je prepustila nam. Enakega mnenja je bil tudi zastopnik škofije v Društvu, gospod kanonik Kosar. Zato, drage sestre, imam le eno željo: 'Z zaupanjem v Boga na delo!' Prej pa pokleknimo in se za pomoč priporočimo Svetemu Duhu, Jezusovemu Srcu in sv. Družini.«

Po molitvi je dejala: »Mislim, da z besedami, še tako lepimi in spodbudnimi, v teh razklanih družinah med starši in otroki ne bomo imele uspeha, če otrok ne bomo pripravile do tega, da bi staršem Izkazovali pozornost z darilom za god, rojstni dan in za praznike. Morda bi taka dejanja starše omehčala, da bi jim v srcu zažarela iskrica ljubezni do otrok.«

Seveda je bilo treba darila otrokom preskrbeti z zbirco po mestu pri dobrih ljudeh, po trgovinah, pri obrtnikih in na deželi pri kmetih. Marsikaj so otroci tudi sami pripravili pri šivanju in ročnih delih, seveda pod vodstvom sester in z našim materialom. Prej je bilo treba tudi preveriti, kje je revščina največja, da bodo darila prišla v prave roke. Bogatejšim otrokom pa je treba svetovati, kaj naj kupijo, da bodo tudi oni razveselili starše.

Sestre so s predlogom soglašale in pričele z delom. Spočetka ni šlo lahko, laže je bilo z zbiranjem in pripravljanjem daril kakor pa z ugotavljanjem potreb v revnih družinah.

Tedaj se je šele pokazala prava razvalina življenja, ki je bila do tedaj marsikateremu očesu skrita; potrdila pa je tudi upravičenost ravnanja sestre Margarete, ki so ga sestre z odobravanjem sprejele.

Spočetka ni šlo gladko. Nekateri starši pozornosti svojih otrok niso razumeli in so darila in voščila zavračali, ker pač kaj takega v svojem bednem življenju niso bili vajeni. Nekateri so celo posumili, da se hočejo otroci iz njih ponorčevati in so vse zavračali. Če je otrok v svoji bojazni kaj podobnega predvideval, se je bal iti sam k staršem. Sestra ga je pospremila in še sama obdarovala nerazumevajočega reveža.

V večini primerov pa so bili otroci s svojimi voščili in darili pri starših dobro sprejeti; s solzami v očeh so se starši zahvaljevali in z objemom in poljubom pokazali svoje veselje.

Sestre in otroci v teh družinskih akcijah niso popustili, pač pa so nadaljevali še z večjo prizadevnostjo. Enako pozornost so obrnile tudi na tiste deklice, ki so bile v zavodu. Na večer pred godom so jim pri pogrinjku za večerjo postavile vazo s cvetjem in darili ter s petjem in voščili polepšale njihov praznični dan.

Sestre so nam pripovedovale tudi, kako je s. Margareta z vso vestnostjo poskrbela, da so z otroki obhajali nedelje in cerkvene praznike, kakor je predpisovala Cerkev.

V pratiki je bilo pa še veliko praznikov in svetnikov, ki so bili v navadi, da jih je slovenski človek častil kot posebne priprošnjike in zavetnike v raznih življenjskih zadevah. Tudi teh se je bilo treba spomniti s kratko molitvijo ali pesmijo pred sliko ali kipom, ki je bil v hiši. To dejanje je rada pospremila z besedami: Da se otroci navadijo in ohranjajo pomen dobrih navad za prihodnost.

Koliko lepih praznovanj, molitev in narodnih običajev se je na ta način ohranilo med našim ljudstvom do današnjih dni!

Tudi cerkveno leto je bilo naši predstojnici s. Margareti zelo pomembno. Upoštevati smo ga morale tako, kakor so ga in ga še upoštevajo naše krščanske in poštene družine.

Zanimivo je bilo, da je tudi otroke učila spoštovati svoj narod in zanj moliti. Tudi svojim sestram je priporočala, naj za narod, med katerim bodo delovale, skrbno delajo, o njem govorijo s spoštovanjem, do svoje rojstne domovine pa naj ohranjajo zvesto ljubezen.

Gospodična Betka Zupanec, poznejša s. Terezika, je z otroki v Repnjah vsak dan molila preprosto molitev, ki jo je baje s. Margareta sestavila za otroke v Mariboru. Takole se je glasila:

Marija, bodi naša gospodinja, naša varuhinja in mati, naša učiteljica in vzgojiteljica, naša zagovornica pri božjem prestolu in varuhinja naše ljube domovine.
Sveti Jožef, bodi naš skrbnik, naš krušni oče, varuh naše družine, varuh naše čistosti, naš dušni vodnik, priprošnjik za srečno zadnjo uro in zaščitnik naše ljube domovine.
Ljubi Jezus, ti pa bodi kralj in vladar naših src in naših duš ter kralj in vladar naše ljube domovine. Amen.


Ker je bila večina otrok iz neurejenih družin, bolj vajenih potepanja kakor dela in učenja, so jih sestre na vse načine zaposlovale. S potrpljenjem jim je bilo treba privzgojiti smisel za osebno urejenost, kakor so vsakdanje umivanje in spletanje las, skrbno oblačenje in (pozimi) obuvanje, skrb za snažna oblačila, za preoblačenje v čisto perilo, pometanje hišnih prostorov, brisanje prahu, urejanje postelje, pomivanje posode in jedilnega pribora; na dostojno govorjenje in vedenje, brez medsebojnih prepirov, pretepov in raznih potepuških razvad; treba jim je bilo privzgojiti razločevanje med »mojim in tvojim«, kaj naj denejo v predal, kaj na polico, navaditi jih, da v kotih sobe ni mesto za vso mogočo navlako itd.

To in še marsikaj je sestra Nepomucena Ziggal pripovedovala o začetnem delu v Mariboru. Ti otroci so bili res skrajno zanemarjeni, niti sledu o kakih delovnih, učnih in molitvenih navadah niso kazali.

Za to »garaško delo«, kakor ga je sestra Nepomucena imenovala, je bilo treba veliko vere v božjo Previdnost in v teh zanemarjenih in celo pokvarjenih otroških dušah gledati božjo podobo, jih vzljubiti ter vse svoje dušne in telesne moči darovati tem sirotam.