VI. Življenje v uboštvu

21. Vsi bratje in sestre naj si prizadevajo, da bodo sledili ponižnosti in uboštvu našega Gospoda Jezusa Kristusa1, ki je, čeprav je bil bogat nad vse2, vendar hotel na svetu zase in za preblaženo Devico, svojo mater, izbrati uboštvo3.

In spominjajo naj se, da ne smemo od vsega sveta imeti nič drugega, razen, kakor pravi apostol, da imamo živež in obleko in da smo s tem zadovoljni4. Vendar naj se zelo izogibajo denarju5.

In veseliti se morajo, kadar se mudijo med nizkimi in preziranimi ljudmi, med ubožnimi in slabotnimi, med bolniki in gobavci ter berači, ki ob poti prosijo vbogajme6.

 

22. Resnično ubogi v duhu so tisti7, ki posnemajo Gospodov zgled in si ničesar ne prilaščajo niti nikomur ničesar ne odrekajo8, ampak živijo na tem svetu kot tujci in popotniki9. To je tista vzvišenost najvišjega uboštva, ki nas je postavilo za dediče in kralje nebeškega kraljestva, nas naredilo uboge v zemeljskih dobrinah, a povzdignilo v krepostih10. To naj bo naš delež, ki vodi v deželo živih11. Če se bomo povsem držali uboštva, ne bomo zaradi imena našega Gospoda Jezusa Kristusa nikoli želeli imeti nič drugega pod nebom12.

1 FNPVod 9,1.

2 2 Kor 8,9.

3 2 FPKr 5; prim. KlVod 6,3.

4 1 Tim 6,8; FNPVod 9,1.

5 FNPVod 8,11; FPVod 5,3–4.

6 FNPVod 9,2.

7 prim. FOpom 14.

8 FNPVod 7,13.

9 1 Pt 2,11; FPVod 6,1–2; prim. KlVod 8,1–2.

10 prim. Jak 2,5.

11 Ps 142,6.

12 FPVod 6,4–6.