1. dan (1. maj 2012):
Maribor–Dobrna (65,96  km, čas: 04:27:41)
Naše prvo kolesarsko romanje smo začele v naši študentski kapelici z molitvijo, na dvorišču pa nam je sestra prednica podelila blagoslov. Že na začetku smo se preizkusile v popravljanju verige na Terezijinem kolesu. V Slovenski Bistrici smo si napolnile baterije s sladoledom in ugotovile, da smo pozabile ključe od apartmaja. V naslednjih klancih smo ponovile osnove popravljanja verige na Polončinem kolesu. Uspešno smo premagale vse strmine in si pričele iskati primeren kotiček za »siesto« (kosilce s počitkom :-)). Primerno mesto z vsemi pomembnimi aduti (senca, klopca, WC in seveda voda :-)) smo našle na bencinski črpalki v Slovenskih Konicah. Po obilnem in zasluženem »kosilu« je sledil čas za sončenje v senci in spanje. :-) Po ponovni dozi sončne kreme in polnih flaškah vode smo se odpravile nazaj na kolesa. Med potjo smo opazovale okolico in pri spomeniku 100 frankolovskih žrtev nacizma tudi zmolile desetko za slovenski narod, našo državo in vse vojne žrtve. Z namenom ogledati si cerkev v Novi Cerkvi, smo skrenile s poti in vstopile v svetišče. Tam smo srečale gospoda župnika. Ker se nam ni mudilo (ključ :-)), smo se odzvale povabilu in ostale na pijači in piškotih. Šle smo tudi k sv. maši s šmarnicami. Po končani maši in srečanju z mamo naše bivše študentke Andreje Zorko, smo se odpravile proti Dobrni, kjer so nas čakale mehke postelje, dobra večerja in težko pričakovani tuš. Da pa smo do tega prišle, smo morale počakati gospoda župnika, da je prišel domov in nam dal ključ. Med čakanjem smo zmolile večernice in dodale prošnjo, da bi župnik kmalu prišel. In glej no glej, na dvorišče se je pripeljal ravno na naš AMEN. :-) Po dobri večerji, ki so jo kuhale s. Urša, Vesna in Trezi, smo se umile in se še nekaj časa sproščeno pogovarjale. Med našim zasluženim počitkom pa se nam je ob pol polnoči pridružila še Martina. Tako se je naša romarska ekipa izpopolnila. [Polonca]


2. dan (2. maj 2012):
Dobrna–Repnje (79,25 km, čas: 5:07:52)
Naš drugi dan »švicanja« (No, za Martino 1. dan.) se je začel z zelo kratko sv. mašo ob 7.00 zjutraj, ki nam je dala spodbudo in polet, saj je evangelij govoril tudi o vztrajnosti … :-) Potem je bilo potrebno zamenjati zračnico na Martininem kolesu (Murphijev zakon, da je bila prazna …). Bile smo uspešne. :-) Sledil je dober zajtrk, pospravljanje in seveda nabiranje rožic sestram v zahvalo. Ob 9.00 smo začele kolesariti. Na začetku se je pot prijetno spuščala, a za vsakim klancem navzdol pride klanec navzgor. :-) Vendar se počasi daleč pride! Vmes smo se ustavile na Vranskem, da bi obiskale gospoda župnika, starega strica naše Vesne. Pa ga ni bilo doma (beri: Bil je zadaj na vrtu in zato ni slišal zvonca :-)). Potem pa se je začelo … Tuhinjska dolina z dooolgim klancem in vročim soncem. Začelo nam je zmanjkovati vode, tako da smo si jo morale pri prijaznih ljudeh izprositi in tako ugotovile, da je ta tekočina res zelo dragocena! :-) Ko smo prekolesarile najhujši klanec na naši romarski poti, smo si privoščile zasluženo kosilo: kruh, salame in sir. In seveda POČITEK. Večina nas je zaspala, nekatere pa so imele težave s soncem in mravljami. (Ne bom povedla, da je bila to Trezi.) Ko smo se zbudile, smo nad sabo zagledale črne oblake … In začele so padati debele kaplje … K sreči je bila v bližini avtobusna postaja, kamor smo se lahko skrile. Ko se je dež umiril, se je začela naslednja »runda« poti, ki pa smo jo do Repenj morale zaradi dežja trikrat prekiniti. Malo smo bile mokre, a ne močno. Je bila pa mavrica zato toliko lepša. :-) Dež nas je lovil, a me smo bile hitrejše … Okoli 19.00 smo končno prispele v Repnje, a žal zamudile šmarnice. Sestre so nas pričakale z bogato večerjo – musako, odlično govejo »župco« in celo s sladoledom. Po tušu smo imeli v sobi »babji čvek« (kot da ne bi bile že dva dni skupaj :-)) in nato dan zaključile z molitvijo. [Martina]


3. dan (3. maj 2012):
Repnje–Brezje (38,84 km, čas: 2:40:21)
Tretji dan so nas čisto prehitro zbudile budilke, saj smo že ob sedmih s sestrami molile hvalnice. Po hvalnicah nas je v jedilnici čakal slasten zajtrk in prijeten pogovor s sestrami. Ko smo si pripravile prtljago ter se poslovile od sester, je bila ura že 9.00 in bil je skrajni čas za odhod proti našemu cilju – Brezjam. Pot nas je vodila mimo Kranja, kjer smo se ustavile pri sestrah, ki so nas gostoljubno postregle s čajem in piškoti. Pokazale pa so nam tudi tamkajšnjo župnijsko cerkev na Zlatem polju, ki ima popolnoma prenovljen prezbiterij z mozaiki p. Ivana Rupnika. Osuple nad prečudovito umetnino smo se ponovno podale na pot, saj nas je v Naklem že nestrpno čakala naša Ajda. Po nekaj minutah iskanja smo le zagledale njen dom in Ajdo, ki nam je vsa vesela mahala z balkona. Udobno smo se namestile na njihovi terasi ter občudovale lepo urejen vrt in bližnjo okolico. Še posebej nas je ganila sosednja hiša s pinki fasado, ki se je bohotila s svojo »prečudovito« barvo. Ajda se je izkazala za zelo gostoljubno osebo, saj nas je presenetila s sendviči, pecivom in še s sladoledom. Kljub prepričevanju, naj gre z nami do Brezij, nas je pospremila samo do Podbrezij. Tam smo se poslovile in same odšle naprej ter do cilja premagale še zadnja dva klanca. Čeprav utrujene, smo bile zelo vesele, da nam je uspelo prekolesariti to pot do Brezij. Na Brezjah smo se najprej ustavile pri Mariji v cerkvi, nato pa smo odšle do sester, ki so nas že čakale s kosilom. Še posebej je bila nad kosilom navdušena Vesnina mama, ko je izvedela, da nam ga je skuhala sama sestra Nikolina, ki jo vsak dan posluša po radiu. :-) Nato smo pozdravile bolne sestre v njihovih sobah, ki so bile našega obiska zelo vesele. Po tuširanju in krajšem počitku pa je bil že čas, da gremo zopet pozdravit Jezusa in Marijo, zato smo odšle proti cerkvi. Pred mašo si je vsaka poiskala en predmet, ki jo bo spominjal na to romanje  in ji bo spodbuda v vsakdanjem življenju. Pri sv. maši pa smo bile v središču pozornosti, pa ne zaradi klepetavosti, ampak zaradi naših novih oranžnih majic Študentskega doma sv. Elizabete, ki smo jih nosile. :-) Po maši je bil čas za večerjo, ki smo jo pojedle kar pred televizijskim ekranom ob veselem spremljanju filma Ne čakaj na maj. Ker je bila lepa zvezdna noč, smo odšle še na krajši sprehod do bližnjega pokopališča, kjer smo obiskale grobove šolskih sester. Po povratku smo odigrale še nekaj partij »Enke«, zmolile večerno molitev, nato pa smo se vse utrujene od aktivno preživetega dneva odpravile spat. [Vesna]


4. dan (4. maj 2012):
Brezje–Ljubljana–ŠDE (48,45 km, čas: 3:04:26)
Zadnji dan našega skupnega druženja smo začele z mašo ob 7.00. Po maši (pri kateri je Trezi skoraj zaspala) smo imele skupaj s sestrami zajtrk. Po obilnem zajtrku smo se poslovile od sester, ki so odšle na delo, me pa smo se »poknale« na postelje in imele refleksijo celotnega romanja. Na vrsto so prišli tudi naši simboli, ki smo jih druga drugi razložile. Nato smo se počasi spravile na kolesa, se pred tem še fotografirale s sestro Nikolino in se končno ob 10.00 odpravile proti Ljubljani. Od prejšnjega dne smo se še spominjale klancev in bilo nas je kar malo strah, kako bomo zvozile. Nestrpno smo pričakovale, kdaj bo prišla najhujša strmina in ko je ni in ni bilo, smo se naenkrat znašle na vrhu. :-) Potem je bila pot prizanesljivejša do nas, pa tudi me smo že obvladale klance. :-) Ko smo se peljale skozi Kranj (zadnji dan seveda v naših oranžnih ŠDE majicah), so nas ljudje definitivno opazili in se spraševali, kdo smo (Polonca jih je slišala :-)). Nekdo nas je celo začudeno in z občudovanjem vprašal, če smo res prikolesarile iz Maribora. (Na zadnji strani majic nam namreč piše »Študentski dom sv. Elizabete, Maribor«.) Nato smo prišle k s. Uršini mami Andreji, ki nam je pripravila odlično kosilo. Za poobedek pa smo dobile še domače kremšnite. :-) Dobro okrepljene smo se odpravile proti centru Ljubljane, do železniške postaje. Trezi je bila izjemno vesela, da je njen stari »bicikel« zdržal do postaje, saj je kar naprej nekaj škripal. :-) Polonca je ujela vlak do Dobove, ostale pa smo se naložile na vlak v smeri Maribor. V kupeju smo sedele s tujko, ki prihaja iz ZDA in bo obiskala veliko evropskih držav. V pogovoru z njo smo ponovile naše znanje angleščine in se veliko smejale. :-) Na srečo je vlak ustavil tudi v Laškem, kjer je Trezi izstopila s svojim »škripkotom«. :-) Vesna in Martina sta nekaj minut kasneje izstopili v Celju. S. Urša pa se je sama odpeljala do Maribora, kjer jo je na vratih sobe čakal dobrodošlica … Tako se je zaključilo naše skupno romanje na Brezje. :-) [Trezi]

PA ŠE ZA KONEC …
Na naše skupno romanje smo se nekatere odpravile kar s težkim srcem, saj nas je skrbelo, kako bomo vse to zmogle z našo »odlično fizično pripravljenostjo«. :-) Na poti smo premagale vse klance navzgor in navzdol, ravnine ter dobro preizkusile svojo vztrajnost. Spoznanja, ki nam bodo ostala in nam razsvetljevala naše temne trenutke življenja, so zelo različna. Od tega, da nas Božja previdnost spremlja na našem vsakem koraku, kar je bilo izjemno nazorno čutiti na romanju, do ugotovitve, da potrebuješ 'ornk' opremo za takšno ali podobno pot. :-) Veliko pa nam pomeni tudi naša na novo pridobljena povezanost med vztrajnimi kolesarkami. :-)

Fotke