Obogatimo dom z duhovnim bogastvom praznikov, s poglobitvijo odnosov med nami, z molitvijo, pogovorom in pesmijo, z doma izdelanim adventnim vencem. S pomočjo adventnega venca naj bi po naših domovih ustvarjali ozračje pričakovanja in veselja ob prihodu Boga. Advent namreč pomeni prihod.

Za pripravo na praznik si je treba vzeti čas - večkrat naravnost odtrgati. Večji je praznik, daljše so priprave nanj. S pripravami ustvarjamo posebno ozračje, pričakovanje... in obrnjeno: veselo pričakovanje in prijetno ozračje človeka spodbujata k zavzeti pripravi. Lažje si vzamemo čas in pripravimo vse potrebno, če nekoga z veseljem pričakujemo.

Ali danes še verjamemo v pričakovanje, ko imamo vendar gumbe, avtomate, instant preparate? Pravljica »Mizica, pogrni se!« je postala resnica: stopiš pred supermarket, vrata se sama odpro, stopnice te nosijo gor in dol; kruh, bel, črn, orehova potica, pizza, vse kot »z neba« pada v košaro. Pet, deset minut, pa je vse doma. Nobenega pričakovanja, vse je naenkrat tu... Zelo rado se zgodi, da gredo tudi prazniki prehitro mimo nas.

Krščansko pričakovanje v adventu in potem praznovanje božiča ni odvisno od daril in okraskov. Resnično lepoto praznika prinesejo duhovna doživetja, srečanje z živim Bogom in poglobitev pristnih medčloveških odnosov.

V adventnem času pripravljamo za božič predvsem svoje srce, urejamo odnose v družini, da bi bili prisrčni, topli in vredni človeka - predvsem pa vredni Boga, ki prihaja. Starši darujejo otrokom več svojega časa kot sicer, v ospredju je skrb za prijetno družinsko življenje, skrb za toplino in ljubezen. To pa seveda ne pade kar z neba, niti se ne da kupiti. Treba se je potruditi. Temu je namenjen čas adventa.

Svoje mesto in vrednost imajo seveda tudi lepo okrašeno stanovanje in darila, če jih pripravljamo zato, da bi razveselili svoje bližnje. Vse okrasje naših domov v decembrskih dneh naj bi bilo le pripomoček. Pravi okras, ponos in veselje našega doma pa naj postanejo naša srca.

Bog namreč ne želi priti samo v pospravljena in praznično okrašena stanovanja, ampak išče prostor v naših srcih. To je čudež božiča, da pride dragi gost - Bog v naše srce in ga napolni s srečo. On edini more do konca potešiti človekovo hrepenenje po sreči.

Če opustimo duhovne priprave - molitev, razmišljanje ob Svetem pismu - noben okras ne bo prinesel pravega veselja. Vse, kar je zunanjega, naj izraža tudi našo notranjo naravnanost, naše notranje duhovno bogastvo.

Ko bodo na sveti večer zagorele praznične luči na božičnem drevescu, se bomo lahko veselili prav zaradi prestanega napora, kajti naš trud ni bil prazen, s svojim prizadevanjem smo odprli srce za Ljubezen in našli pot do bližnjih.

Rada bi obogatila vaš dom, pripomogla k odpiranju srca za Boga in človeka. Rada bi vas navdušila za veselo, a hkrati resno in zavzeto pričakovanje božiča. V teh besedilih boste našli nekaj lepega za spretne roke in nekaj lepih misli za pripravo srca.

Izbrali boste prostoru in možnostim primeren adventni venec po svojem okusu. Ko se boste ob njem zbirali v iskreni molitvi, v skupni pesmi, v razmišljanju ob teh besedilih, naj bodo med vami dobrota, ljubezen - Bog.

S to željo vam izročam kar sem pripravila.

s. Aleša Stritar